Cakepops ali tortice na palčki

Že pred nekaj meseci sem si ogledala navodila za pripravo teh tortic na palčki. Vedno, ko sem se že hotela lotiti izdelave, sem si na koncu premislila in raje spekla kar kakšno torto.

Potem se se zatrdno odločila, da jih bom naredila, ko si nabavim čisto prave palčke za cake popse, čisto prave barve za belo čokolado (candy meltse), razno okrasje, morda celo sama naredim kakšne figurice iz fondant mase

Nič čudnega, da sem izdelavo odlagala v nedogled.

Včeraj dopoldne pa me je prešinilo – improviziraj! In sem res 🙂

Palčke so bila kar navadne palčke za ražnjiče. Namesto vsega okrasja sem uporabila belo in temno čokolado. Osnova kroglic pa je bila rezultat reciklaže v kombinaciji s čiščenjem hladilnika.

V multipraktiku sem z nožem obdelala kokosove kocke (čokoladen biskvit, oblit s čokolado in povaljan v kokosovi moki), dodala sem jim kremni sirček in enako količino marelične marmelade, za boljši okus pa sem v maso naribala še četrt zmrznjene pomaranče (z olupkom).

Kroglice sem potem dala za približno 15 minut počivat v zamrzovalnik. Ohlajene so bile ravno prav trde, da me ni bilo strah, da bi zdrsele s palčk, pa še čokolada se je hitreje strjevala.

Sklep: še jih bom delala (in jedla) 🙂

cakepops2_

cakepops1_

 

cakepops4_

 

 Nazaj na prvo stran

 

 

Northangerska opatija, Jane Austen

Roman  je v izvirniku izšel šele po pisateljičini smrti in je označen kot pisateljičin najbolj lahkoten roman.

Meni se je prav gotovo zdel najbolj smešen. Glavna junakinja je sedemnajstletna Catherine iz dobre družine, dekle, željno pustolovščin, s katerimi so bogato posuti gotski romani, ki jih je strastno prebirala. Pisateljica v svojem zabavnem slogu takole opisuje njeno navdušenje nad čtivom: »/…/ kajti pod pogojem, da se iz njih ni dalo pridobiti ničesar, kar bi bilo podobno koristnemu znanju, pod pogojem, da je šlo samo za zgodbo brez vsakega premišljevanja, ni imela nikdar nobenih zadržkov do knjig na splošno.«

Northangerska opatija

Čeprav se roman odvija v 19. stoletju in je glavno dogajanje zgoščeno okoli vprašanja, ali ji njena simpatija vrača naklonjenost ali ne, je zgodba zabavna in ponuja tudi kakšno vprašanje v razmislek. Na primer – ali je v naglici sklenjeno prijateljstvo, kjer se besede močno razlikujejo od dejanj, prav res iskreno, ali so odnosi v družini res takšni kot so videti na prvi pogled in kaj je smisel pogovora, kjer govorita obe prijateljici hkrati »/…/ veliko bolj pripravljeni podatke dajati kot pa sprejemati, in vsaka je slišala le malo tistega, kar je povedala druga.«

Torej – Catherine spremlja starejši par na počitnice v Bath. Tam sklene nova poznanstva in se zaljubi. Nauči pa se tudi reči ne. Čeprav je videti precej naivna, pa se dobro znajde, saj jo iz vsake situacije reši prav njena iskrenost.

Med branjem sem se glasno smejala, saj je avtorica opisovala dogajanje s pridihom ironije in kljub temu ohranila naklonjenost do glavne junakinje.

Najbolj zabaven odstavek v celotnem romanu pa je bil zagotovo tale: »Gospodična Morland, o razumu žensk ne more imeti nihče boljšega mnenja, kot ga imam jaz. Mislim, da jim je narava naklonila toliko, da se jim nikoli ne zdi potrebno, da bi uporabljale kaj več kot polovico.«