… in že sem nazaj!

Prejšnji teden je bil … meh :/

Kot bi se mi zaradi pomanjkanja prostega časa zablokirali vsi energetski kanali – nič ni šlo tako, kot bi moralo. Motil me je dež, ki me sicer niti malo ne gane, ker sva z Živaljo opremljena za vse vremenske razmere. Ves teden nisem tekla in Žival je bila že precej nemirna in zdolgočasena od kratkih in počasnih sprehodičev.

sonce8

Zaradi dežja tudi nisem sprehajala Mične Gospodične, ki je bolj naklonjena suhemu vremenu. In seveda sem jo pogrešala :/ Pa jo poznam komaj en teden. Hecno.

sonce7

Potem je moj blog nehal delati – premalo prostora :/ Seveda sem bila nepripravljena. In potem je trajalo dlje, kot bi si želela, da se je naselil v novem, prostornejšem domeku 🙂

sonce6

Za vsak mejl, ki sem ga poslala (pa naj bo poslovno ali zasebno), sem čakala (vsaj tako se mi je zdelo) 100 let, da sem prejela odgovor. Pa pingponganje odgovornosti in pregovarjanje, kdo ima bolj prav, kar je že v osnovi obsojeno na neuspeh …

sonce5

No, čez vikend je le malo posijalo sonce – pri meni, ne zunaj. Malo sem zadihala, povodec predala mojemu Robustu, se naspala, poklopila računalnik in pustila, da vse odstoji.

Sonce1

Z Robustom sva si v soboto vzela čas za šoping. Kupila sva si zimske gume (Robust) in terenske gume (jaz). Za čeveljce sva dala pravo malo premoženje, ampak lastništvo Živali je prineslo s sabo tudi pohajanje zunaj v vsakem vremenu.

Zdaj sva končno lastnika nepremočljive obutve, ki v blatu ne drsi. Yes!

sonce4

Kupila sva tudi impregnacijski sprej. Moj Robust je svoje šolnčke pripravil na dež, takoj ko sva prišla domov. Ker nisem hotela, da se nama copati lepijo na tla, sem predlagala, naj jih pospreja v kopalnici. Čez dobro minuto sem zaslišala #$%&$#, ki ni napovedovalo nič dobrega.

In kaj se je zgodilo? Robust je namesto s sprejem za impregnacijo, svoje čeveljce obdelal z lakom za lase … In ko jih je izdatno škropil je še tuhtal, da ta impregnacijski sprej presenetljivo lepo diši …

sonce3

Ampak – ni težave, ki je ne bi rešila krpa iz mikrovlaken in čas. Gojzarji so zdaj prav zares impregnirani in Robust je navdušen – so udobni, ne drsijo in premočijo tudi ne. Pa še lepi so.

Jaz sem svoje terenske tekaške copate testirala danes – drsijo tudi moji ne (sem jih testirala na mokrem travniku in po razmočenem listju v gozdu), na nogo mi sedejo kot uliti, kar se mi zelo redko zgodi, in glavno – NE premočijo 🙂

Sonce2

V nedeljo smo se le sprehodili z Mično Gospodično in prav veselje jo je opazovati, kako postaja vedno bolj sproščena in pogumna v naši družbi.

Danes pa sije sonce tudi zunaj, moja stran spet dela, Žival je zadovoljna, ker sva spet tekla …

Life is good!

sonce9

Kaj pa, če bi imela še enega?

S So-Šefom se že kar nekaj časa pogovarjava o še enem Hovu v naši družini, natančneje o Hovici. O tem, ali bi jo posvojila ali kupila, katera pasma bi bila primerna, kakšen temperament, teža, starost …

aja1

Zadnje tedne, ko opazujem, kako se najina Zver lepo pozdravlja in druži z naključnimi mimoidočimi mrcinami in mrcinkami, pa je ta želja še močnejša.

aja2

In ker življenje vedno ve, kdaj je pravi čas, da ti s čim postreže, sva z Živaljo včeraj na sprehodu srečala elegantno hrtjo gospodično – brez ovratnice in vsega, kar sodi zraven. Po uvodnem spoznavanju in poskusih identifikacije sem le ugotovila, h kateri hiši spada. In se dogovorila, da jo lahko kdaj vzamem(o) zraven na sprehod.

aja3

Bila sem navdušena nad priložnostjo, da se Žival druži z Gospodično, in pa seveda, ker je to priložnost, da spoznam, kako bi bilo imeti še eno mrcino.

aja4

Tako smo se danes zjutraj odpravili na sprehod – dva Človeka in dva Psa.

aja5

Tu moram omeniti, da je najina Žival zelo robustna edicija psa. Je dokaj velik, močan in neobčutljiv na bolečino. Če ga cukneš s povodcem, malo močneje dregneš pod rebra ali po nesreči pohodiš, niti ne opazi1 in ko se odloči iti po svoje, tvoja ramena to zelo dobro začutijo.

aja6

Mična Gospodična pa je nežna, ko jo pokličeš, pride, dovolj je, da ji z rahlim potegom povodca nakažeš, da ne sme naprej … ves čas sem pazila, da je ne bi preveč potegnila, pohodila, dregnila …

aja7

Njen flexi je tako lahek, da ga v roki skoraj nisem čutila.2

Zelo posrečen pa je bil moj drugi Robust – So-Šef. Skoraj ni upal prevzeti povodca Mične Gospodične, ker se je bal, da jo bo bo poškodoval.

aja8

Prestali smo tudi veliko preizkušnjo – srečanje s srno, ki je urno tekla čez travnik. Najin Mrcinec ima močen plenski nagon, hrtica je pa tako ali tako lovka. Pri Živali sem vajena, da ga v taki situaciji parkiram, močno zgrabim za povodec in odločno poskrbim, da se ne premakne za njo.

aja9

Seveda sem pri Mični Gospodični naredila isto. In kljub njenemu histeriranju, poskakovanju, vlečenju, vrtenju na zadnjih tacah … še rame nisem začutila, kaj šele, da bi me roka bolela. Milina!

aja10

Vseeno pa si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi sama sprehajal dva. Manjka mi vsaj ena roka, saj sta obe zasedeni s povodci. Rabim še eno za priboljške, robčke … Pa tudi ne vem, kako bi obvladal krizne situacije – npr. srna, mačka, spuščen pes …

aja11

S So-šefom sva ugotovila, da so hrti čisto drugi svet in da sva preveč vajena robustnega psa, da bi se lahko navadila na tako občutljivo bitje.

In odločila sva se, da jo še rentava za sprehod, z novo pridobitvijo bova pa še počakala vsaj kakšnih 100 let, da se najin Glasnhov malo umiri.

aja12


  1. ja, vem, to se zdaj bere, kot da ga mučiva 

  2. flexi od Živali tehta dobrega pol kilograma 

Male sreče

Kaj so male sreče? Trenutki, mali & mikro dogodki, drobci iz vsakdana, zaradi katerih je moj svet (vsaj za odtenek) lepši.

Male sreče tega tedna:

  • ko Žival sreča prelepo črno-belo pitbullko na sprehodu. Divja Živahna je še bolj kot on, skupaj sta nora eksplozivna kombinacija in njuno druženje nam vsem polepša dan;
  • nova (Jamiejeva) skodelica za kavo – včeraj zvečer sem se prav zares veselila, da bom zjutraj lahko pila kavo iz nje
  • ko mi kdo (neposredno ali prek posrednika) pove, da rad bere moje vrstice
  • puhaste cimetove rolce (recept od tu – KLIK)
  • dobro založene police v knjižnici – in občutek obilja, ko vem, da jih lahko domov odnesem, kolikor mi srce poželi
  • listanje po knjigah in odločanje, katero si bom najprej privoščila
  • moji novi roza copatki
  • veselje Pasjega Sineta ob super njami jetrnih piškotih (in moje veselje, ker mu je Materfamilias tako naklonjena, da mu jih speče)

zajtrk

zajtrk2

zajtrk3 zajtrk4