Recept za arašidove piškote

 

Arašidovi piškoti s čokolado
Super kombinacija arašidov in temne čokolade.
Write a review
Print
Prep Time
10 min
Cook Time
10 min
Prep Time
10 min
Cook Time
10 min
Ingredients
  1. 120 g mehkega masla
  2. 120 g rjavega sladkorja
  3. 1 jajce
  4. vanilijev sladkor
  5. 220 g arašidovega masla
  6. 200 g pirine pnz moke
  7. žlička pecilnega praška
  8. 100 g jedilne čokolade
  9. Čokolada za namakanje
Instructions
  1. Zmehčano maslo stepemo s sladkorjem.
  2. Ko zmes postane enotna in penasta, umešamo še jajce.
  3. Masleni zmesi primešamo arašidovo maslo.
  4. Dodamo moko s pecilnim.
  5. Na koncu pa s kuhalnico primešamo čokolado, narezano na drobne koščke.
  6. Zdaj imamo dve možnosti - maso lahko z žličko polagamo na pekač, obložen s peki papirjem, in vmes pustimo dovolj prostora, ker se bodo piškoti malo razlezli.
  7. Lahko pa dodamo še kakšno žlico moke (ali pa pol skodelice - po občutku) in zamesimo krhko testo, ki ga zvaljamo v klobaso s takšnim premerom, kot želimo, da so potem veliki piškoti (v tem primeru se med peko ne bodo razlezli). Klobaso zavijemo v folijo in postavimo za pol ure v hladilnik, da se strdi.
  8. Trdo nato narežemo na kolute, debele največ centimetra.
  9. Ali pa testo razvaljamo med dvema listoma peki papirja in iz njega z modeli izrezujemo piškote - v tem primeru raje izpustite koščke čokolade, da bo masa enotna.
  10. Ko so pečeni, počakamo, da se ohladijo in medtem stopimo čokolado. Lahko jih pomakamo vanjo ali pa namašemo z njo. Če pa se počutiš ustvarjalno, pa si lahko daš duška še z nasekljanimi neslanimi arašidi.
  11. Pečemo pri 170 stopinjah približno 12 minut - za vsak slučaj vmes preveri, kaj se dogaja v pečici
Notes
  1. Če se želiš še malo poigrati, lahko pred peko v piškote zapičiš palčke za ražnjiče in imaš potem piškote na palčki.
  2. Lahko pa si kot jaz - ki sem lep del toplih piškotov namakala v stopljeno čokolado in jih veselo hrustala pred tv-jem ... Seveda so najboljši še mlačni.
Pri Barbari http://www.pribarbari.si/

Uvod v praznike

Tale objava zamuja vsaj en teden, vendar jo bom vseeno spustila na plan 🙂

Že ves december sem razmišljala, kakšno smrekico bi imela – bi narezala smrekove veje in jih napikala v velik rdeč lonec za rože, bi morda ustvarila kaj drugačnega – npr. na kartonast stožec nalepila bunkice … Nobena ideja se mi ni prav usedla.

Potem pa sem v soboto zvečer spremljala Robusta v trgovino za mojstrovalce. Ko sem gledala vse bunkice, lučke, svetleče zlate in srebrne okraske, razne figurice … mi je začelo iti na jok. Ja, vem – prav nenavadno. Ampak mislim, da so bile to solzice mojega notranjega otroka, ki si je vedno želel ta božični kič. Seveda sem se v hipu odločila – imela bova umetno smrečico s čisto običajnimi bunkicami.

Tako imava smrečico z rdečimi bunkicami (za katere najina Žival misli, da so male žogice in vztrajno sedi pred smrečico v upanju, da bova sprevidela grozno zmoto – da so te žogice namenjene njemu in niso za na drevešček) in zlato zvezdo na vrhu. In pa s pisanimi lučkami.

Vsak od nas treh ima pa na njej čisto svoj okrasek – Robust slončka, jaz snežaka, najina Mala Pikica pa jelenčka.

V tem prazničnem duhu pa so prišli na vrsto tudi arašidovi piškotki s čokolado – recept sledi jutri.

smrekica1

smrekica2

smrekica3

smrejica4

smrekica4

Male sreče

V zadnjem tednu sem veliko razmišljala o družini in odnosih. Sicer se trudim, da ne bi preveč mozgala o vseh “zakaj” in “zato” in se spet zaciklala in zapletla v kakšno fejst strmo spiralo, po kateri lahko samo na hitro zdrknem v temo.

Vedno znova ugotavljam, kako velik pomen imajo dobri odnosi s tistimi, s katerimi sem si najbližje – s tistimi, ki živijo pod nami1 – da sem vesela, ko jih zaslišim,2 in rada spijem kavico v njohovi družbi ali pa le izmenjam nekaj besed.

In pa seveda odnos z mojim Robustom. Kako zelo varno se počutim v najinem odnosu. Vem, da je vedno tu za mene. Tudi če pokažem svojo najbolj zoprno plat, se ne bo obrnil in odšel3, in čeprav bi me kdaj zmlel v prah4, na koncu vedno najdeva srednjo pot. Sicer je malo nepraktično, ker ne podlega manipulacijam in ker vztraja pri enakopravnosti … 😉

Ne znam si (več) predstavljati odnosa, kjer partnerja ne bi bila povsem odkrita, kjer drug z drugim ne bi delila veselja, žalosti, strahov in načrtov.

Hvaležna sem za topel in varen dom, kjer lahko hodim le v nogavičkah, kjer decembra diši po cimetu in kjer je varno – varno, da izrazim svoje mnenje, brez da bi se potem morala zagovarjati ali bi me bilo me strah, da bom s tem koga prizadela.5

Pravzaprav je to eden izmed razlogov, zakaj sem se tako dolgo učila, kako naj izrazim sebe in svoje mnenje in se ne zapiram vase. Že kot otroku mi je v primarni družini postalo kaj kmalu jasno, da moja negativna čustva (jeza, strah, žalost) povzročijo še hujša negativna čustva. Odziv nanje je bil ponavadi hudo intenziven in se je končal z očitki, igranjem žrtve (pasivno psihično nasilje) in solzami. Jaz sem imela potem hude občutke krivde, ki so se mešali z občutkom bolečine, ker me ni nihče razumel, in bolečino – ker sem se odprla in bila ranjena.

Tako sem se zelo kmalu naučila, da je zame manj boleče in navzven lažje, če svoje misli, mnenja in čustva obdržim zase. In sem dan za dnem in leto za letom nalagala kamenčke, da sem zgradila lepo trdnjavo. Seveda skozi to trdnjavo ni prišlo nič – kajti če se nisem počutila dovolj varne, da bi pokazala žalost, strah in jezo, potem tudi nisem delila sreče in veselja, ker me je bilo preveč strah, da bi mi v primarni družini poteptali vsa pozitivna čustva. Tako sem odraščala zelo odtujeno od staršev, ker je bil to edini način, kako sem se zavarovala pred bolečino.

To ne pomeni, da sem cele dneve ždela v kotu, stisnjena v klopčič. Navzven sem funkcionirala oz. smo funkcionirali običajno, samo večino meni pomembnih občutkov/misli/želja/idej … sem zadržala zase.

In kaj ima to zdaj skupnega z malimi srečami?

Prav zato sem zdaj tako zelo neskončno hvaležna, da živim z mojim Robustom, ki lahko pride v vse moje kotičke in mu dovolim odpreti vrata v najbolj temno sobo. V najinem odnosu se počutim tako čustveno varno, da vsako dobro ali slabo novico najprej delim z njim. In kako zelo prijetno je, ko ne rabim ničesar skrivati, ampak lahko vedno odkrito povem, da sem žalostna/jezna/me je strah …

Seveda pa to ni prišlo čez noč, ampak sva morala za to veliko delati na sebi, tako vsak zase kot oba skupaj. In prav gotovo se je izplačalo.

In zdaj, ko je prispevek prebran, se verjetno sprašuješ, kaj točno so zdaj te moje male sreče?

Torej: – hvaležna sem za:

  • topel in čustveno varen dom
  • mojega Robusta, ki ima mehko sredico
  • in pa seveda za najinega črnega Mrcinca

Male_srece

male_srece2

male_srece3

male_srece4

male_srece5

male_srece7

 male_srece6


  1. in med drugim pečejo fenomenalne piškote 

  2. oz. da me ne moti, če jih zaslišim 

  3. oz. me ne bo postavil pred vrata 

  4. in obratno 

  5. m a n i p u l a c i j e