Črni rezanci

Danes sem si za kosilo zaželela širokih rezancev. Pirine moke je bilo premalo, zato sem eksperimetirala z ajdovo in rženo. Nastalo je tole:

Črni rezanci
Rezanci iz ajdove moke, polnozrnate ržene in pirine moke.
Write a review
Print
Prep Time
20 min
Cook Time
10 min
Prep Time
20 min
Cook Time
10 min
Ingredients
  1. 150 g ajdove moke
  2. 120 g polnozrnate ržene moke
  3. 70 g polnozrnate pirine moke
  4. 4 srednje velika jajca
Instructions
  1. Odtehtaj vse tri moke in jih zmešaj.
  2. Na sredini kupčka naredi vdolbino in vanjo ubij jajca.
  3. S kuhalnico nežno mešaj jajca in vsakič zajami zraven malo moke.
  4. Ko porabiš vso moko, testo premesi z rokami.
  5. Kepo testa zavij v plastično folijo in pusti, da stoji vsaj 10 minut.
  6. Če imaš strojček za delanje rezancev - no, potem naredi kot ponavadi.
  7. Sicer pa testo razdeli na 4 enake dele in vsakega posebej razvaljaj na dobro pomokani površini.
  8. Pomokano razvaljano testo lahko zviješ v palačinko in narežeš na poljubno široke rezance.
  9. Ali pa vzameš nož za pico (kolešček) in si daš duška. Ti rezanci so potem bolj podobni valvicam.
  10. Rezance odlagaj na čisto kuhinjsko krpo in pazi, da se ne zlepijo.
  11. Kuhaš jih v slanem kropu približno 10 minut.
Notes
  1. Če se ti med mešanjem zdi, da je premalo jajc, lahko dodaš nekaj žlic vode (ali pa še eno jajce - če bo preveč, dodaj malo moke).
  2. Če je masa premokra, dodaj moko.
  3. Na koncu mora biti masa tako homogena, da je skleda čista in se ti testo ne lepi na roke.
Pri Barbari http://www.pribarbari.si/
 Ker bi znali biti sami rezanci malce dolgočasni, sem zraven na hitro popražila zelenjavo in semena:

Popražena zelenjava
Zdravo, hitro in še hladilnik lahko počistiš.
Write a review
Print
Prep Time
10 min
Cook Time
10 min
Prep Time
10 min
Cook Time
10 min
Ingredients
  1. četrt cvetače
  2. pol pora (steblo)
  3. bučka
  4. pest mešanih semen (sezam, bučnice, sončnice in lan)
Instructions
  1. Cvetačo narežeš na tanke lističe (tako je ne rabiš kuhati - ker bo dovolj tanka, se bo zmehčala že v ponvi).
  2. Por narežeš na kolesca.
  3. Bučko narežeš na drobne palčke.
  4. Ponev zagreješ, da je konkretno vroča, in jo šele potem pobrizgaš z oljem (uporabila sem sezamovo).
  5. V vročo ponev daš zelenjavo.
  6. Pustiš minutko ali dve, da se popeče na eni strani, in premešaš, da se popeče še po drugi.
  7. Šele zdaj jo posoliš (prej bi prehitro spustila vodo in bi se bolj kuhala kot pekla) in popraš in dobro prememšaš.
  8. Dodaš semena in premešaš.
  9. In to je to - zdaj samo še vmešaš rezance in kosilo je na mizi.
Notes
  1. Uporabiš lahko poljubno zelenjavo - tudi koleraba, repa, korenček ali zelje bi se super obnesli.
Pri Barbari http://www.pribarbari.si/
rezanci1

rezanci2

zelenjava1

zelenjava2

zelenjava3

zelenjava3a

zelenjava4

In medtem ko tole pišem, iz pečice že diši po breskovi piti z mandlji …

Deževna jutra, sivi dnevi

Že lep čas si želim sončnega vikenda, da bi lahko s Pikecom Črnim in Robustom nabirali vitamin D na kakšni novi lokaciji. Zaenkrat nam očitno ni namenjeno.

In ko sem včeraj zjutraj, zavita v deko in zložena v naslonjaču, brala knjigo in srkala jutranjo kavico, sem ob pogledu skozi okno razmišljala, kako je to ne-jesensko in ne-zimsko vreme brezvezno. Zunaj je megla, dež, vse je sivo in rjavo. Nikjer nobene žive barve – sinje modrine neba, živahne zelene na travnikih, tople oranžne na listju, ki bo vsak čas odpadlo … Skoraj bi se pustila zvleči v spiralo “oh-joj-kako-sem-jaz-boga-in-nič-ne-morem-narediti-da-bi-se-počutila-bolje”.

Ob srkanju res dobre kave z aromo po lešnikih in javorjevem sirupu in knjigi, ki me je odpeljala v megličasto in deževno irsko pokrajino, odločila, da je pravzaprav vse odvisno od mene – lahko se smilim sama sebi in ves dan preždim med štirimi stenami z daljincem v roki in grem sama sebi na živce ali pa naredim iz teh limon super limonado.

Tako sem po enem tednu abstiniranja oblekla tekaške pajkice in svoje super duper nepremočljive tekačice, ki so kot narejene za tek po blatu. Pikec Črni, ki ga malo vlage z neba ne gane, je navdušeno premikal tačke v malo hitrejšem tempu. Na vrhu hriba pa me je malo čukasto gledal, ko sem občudujoče vzdihovala ob pogledu na oblake in meglice.

Domov sva pritekla (no, Pikec Črni je le malo hitreje hodil) premočena, blatna in nasmejana. Na srečo Pikec Črni ni bil tako poln energije kot jaz in se je po zajtrku in izdatnem čohljanju zavlekel na posteljo in nič kaj sramežljivo zadrnjohal. Midva z Robustom pa sva se odločila, da lahko greva kdaj od doma tudi brez povodca in sva se odpravila v prestolnico po nakupih.

Med vožnjo sva se pogovarjala, kako pogled skozi okno stanovanja ali iz avta razkriva le sivino in daje občutek, da na tem svetu ni nič lepega. In kako je prav nasprotno, če greš v naravo – kako te ne glede na vreme napolne z energijo. Kako v tudi v dežju, blatu in megli v naravi vidiva kup lepih prizorov in naju blato in vlaga niti ne ganeta. Kako je narava vedno polna navdiha.

In v tem duhu sem tudi danes zjutraj, ko se je moj Robust še sprehajal po deželi sanj, pripela Pikeca Črnega in se pognala v hrib.

Spodnje fotke je posnel moj Robust danes popoldne, ko sta bila s Pikecom Črnim na sprehodu.

dež1

dež2

dež3

dež4

dež5

dež6

dež7

dež8

Mala miška, pridi sem (3. del)

In naposled sva le našla past v obliki kletke.

Vanjo nisva mogla naložiti veliko hrane, zato sva se odločila za kos riževe čokolade. Umaknila sva novo past in na njeno mesto nastavila novo.

Po enem tednu sva preverila – kot zakleto, čokolade ni bilo več, miši pa tudi ne!

Ampak nisva obupala. Žrtvovala sva še en košček riževe čokolade in bila odločena, da je to zadnji poskus. In če nama ne bi uspelo, bi sledili brutalnejši ukrepi.1

In po nekaj dneh … Spet zaslišim sumljiv zvok. Yes! Mala siva gospodična se je ujela med grizljanjem čokolade. Tokrat pa ni imela izhoda.

Seveda sva jo pofotkala, vzdihovala, kako je luštkana, in jo pokazala še nadstropje niže. In v tem času se je žverca v pasti povsem sprostila in v miru pohrustala čokolado.

Robust jo je izpustil na travniku, kjer zdaj prosto teka2 in razglaša naokrog, da se k nam splača priti živet, ker smo tako prijazni, da miši pitamo, namesto, da bi jih takoj polovili in izgnali. 😉

Z Robustom sva se potem zvečer spraševala, kako ji je je – ali je z njo vse v redu, jo morda zebe, če ima dovolj hrane …

miska1

miska2

miska3

miska4

miska5

A ni simpatična?


  1. Kolikor naju poznam, bi verjetno vselila mačko, ker se nama lepilo in ubijalske pasti zdijo res preveč ostudni 

  2. upam, da ne lačna in prezebla