V znamenju sonca in zelene

Danes je en tak lep dan – sonček, visoke temperature, vonj po pomladi …

Ves teden je bil tako natrpan – zgodnje vstajanje, ogromno dela, lovila sem roke … Danes pa – nič nujnega. Samo en obsežen projekt, pri katerem se mi (še) ne mudi, na katerem sem delala zjutraj, do pasjega sprehoda, ki je bil šele ob pol enajstih, ker Pikec Črni spi in spi.

Potem pa – sem se prepustila. Šla v trgovino čez cesto in nabavila skoraj poln hladilnik zelenjave1.

Naredila sem zeleno kosilo – zeleno solato z brokolijem in stročjim fižolom. Kuža Lačni me je ves čas zelo od blizu opazoval, pa sem mu za hec dala brokoli. No, mali je navdušen. Nad brokolijem in stročjim fižolom.

Po kosilu sem malo tevejčkala in gledalo eno meni najljubših nadaljevank in celo (!) zaspala. S Pikecom Črnim sva prespala celo popoldne. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje spala popoldne.

Potem pa sva šla na sprehodič in se še poigrala z žogo.

Zdaj pa tevejčkam, iz pečice diši pica, v pekaču pa vzhaja kruh.

Kuža Hov je čist mrčkan in smrči v spalnici, Gospodar pa še vedno ni prišel iz službe.

Skratka, danes je s u p e r lenobni dan in jaz nimam slabe vesti, ker sem si privooščila! In počutim se fenomenalno.

zelena1

zelena2

zelena3

zelena4

 


  1. za samo 10 evrov 

Um in srce

Tole je eden od tistih osebnih prispevkov, za katerega sploh ne vem, če bi ga objavila. Po drugi strani pa izpod mojih prstov ne pride nič drugega, ker mi gre po glavi samo to. In vem, da nisem edina s tako izkušnjo.

V zadnjih šestih letih1 in zlasti odkar delam od doma in okoli mene ni toliko distraktorjev se mi pogosto zgodi, da moja energija močno niha – imam dni, ko bi lahko premikala gore, in dni, ko ne vem, zakaj bi se sploh vstala. Sploh zadnje poletje je bilo hudo, saj sem večino dni komaj zbrala energijo, da sem sprehodila psa.

Seveda sem iskala odgovore, kaj se dogaja. Bilo so različni – preveč delam in se prekurim, morda nisem zadovoljna z delom, lansko poletje pa sem bila prepričana, da je kriva selitev2.

Potem je prišla selitev in prve mesece sem lebdela – cele dneve sem delala, tekla, se ukvarjala s psom, kuhala … Imela sem energije za izvoz.

Ampak nekaterim rečem se ne da ubežati. Tako se je vrnila nepojasnjena utrujenost in na trenutke brezvoljnost. In vprašanje – kaj za vraga je narobe? Sem v čudovitem razmerju z najboljšim in najbolj ljubečim moškim, v razmerju, o katerem sem, preden sem spoznala mojega T., le sanjala. Nad novim stanovanjem sem navdušena – všeč mi je lokacija, kako sva ga uredila, nove sprehajalne poti so super in raznolike. Rada imam svoje delo. …

Jaz pa bi kljub temu kar nekaj dni najraje preživela na kavču in z daljincem v roki.

In kaj me torej blokira? Moja draga terapevtka mi je pokazala nekaj, pred čim bežim, odkar pomnim, in se tega seveda ne zavedam.

Jaz namreč vse predelam razumsko. Moj ratio mi pojasni, zakaj so se mi v življenju zgodile določene (slabe) stvari, odkod izvirajo moji vedenjski vzorci in zakaj sem jih morala spremeniti, zakaj me je kdo prizadel … In seveda moj ratio pojasni, zakaj sem prizadeta, zakaj se je to zgodilo, jaz pokimam in rečem ok, gremo naprej. In zaprem škatlo ter jo postavim daleč daleč stran.

Ampak jaz nisem samo moj um, sem tudi moje srce. Srce, ki je bilo v času odraščanja že tolikokrat zlomljeno. Sem punčka, ki je prehitro odrasla. Punčka, ki ni nikoli skakala po lužah, ker je svojo igrivost skrila in jo nadomestila z resnobnostjo. Otrok, ki je že pred puberteto postal odrasel, ker tisti okoli njega to niso bili.

Punčka, ki je gledala, kako se njen junak iz dneva v dan manjša in ubija. Dokler se ni zares. Punčka, ki svojemu junaku ni nikoli povedala, da je tako zelo jezna nanj prav zato, ker ga ima tako zelo rada. Da ne upa izraziti bolečine, ker bi jo pokopala. Da bi dala življenje zanj. Pa je na koncu on dal svoje življenje. In punčka je ostala brez svojega junaka in brez možnosti, da bo mu kdaj povedala, da je bil v njenem otroštvu edini, ob katerem je sploh imela možnost, da je bila za trenutek otrok.

Ampak moj um pravi – Barbara, to se je zgodilo zato in zato. Ti na to nisi imela vpliva. Bila si otrok. Vsak je odgovoren sam zase in za svoja dejanja. Tako, zdaj veš, poglavje zaključeno, gremo naprej.

Ta moj um je super, ampak srce, srce je pa vztrajno. In vsi ti moji trenutki in dnevi brezvoljnosti so bili moje srce, ki je hotelo na plan, in moj um, ki mu ni dopustil …

Zdaj vem za njun boj. In vsake toliko spustim srce na plan. In boli. Tako zelo boli. In um se močno upira. Ampak vsakič, ko dovolim srcu, da izjoče bolečino, se naslednji dan počutim bolje. Moja energija je bolj pretočna, sem spočita, imam energijo za delo, bolj intenzivno čutim veselje, ljubezen … Kot po poletnem dežju, ko izginejo prašni delci in postanejo barve bolj žive.

Vem tudi, da bi me vsa ta bolečina prej dotolkla. Da sem šele zdaj v dovolj varnem odnosu in okolju, da jo lahko spustim ven.

In da imam zdaj ob sebi svojo skalo – mojega T., ob katerem spoznavam, kaj pomeni popolna predanost, razumevanje in brezmejna ljubezen.

In še več – da sama postajam svoja skala, ker postajam cela.


  1. še bolj za nazaj ne vem, ker nisem imela toliko samozavedanja 

  2. čakanje, da bo stanovanje nared za vselitev, občutek, da sem nekej vmes – nezadovoljna v starem domu in v pričakovanju novega 

Kuhinja in travica

Včasih sem prav nasršena1, ker se mi zdi, da se najino stanovanje prepočasi zaključuje. Da bi lahko bila kakšna omara prej sestavljena, kakšna letvica prej prilepljena, kakšna luknja prej izvrtana …

No, potem, ko je zadeva končno nared, pa ugotovim, da je točno taka kot mora biti in da bi bila veliko slabša in manj posrečena, če bi hitela.

Tako je tudi z najino kuhinjo. Končala sva jo v nedeljo zvečer. In zdaj vsako jutro in večkrat čez dan stojiva sredi sobe in nagalas ponavljava, kako je lepa 🙂

Še enkrat se je izkazalo, kako dober tim sva – od načrtovanja postavitve in detajlov, nabave, pa do končne izvedbe.

Seveda pa je tudi Pikec Črni dobil nekaj iz Ikee – travico. Tako mu je všeč, da skoraj ne pride več ležat na sedežno.

travica1

kuhinja1

kuhinja2


  1. krivec je Robust, seveda