Jutranja srečanja

Jutranji sprehodi so fajn. Počasi s kisikom poživijo možgane. Na sprehajalni poti ni gneče. Srečujeva vedno iste sprehajalce s povodci in brez. Med njimi so taki, ki jim je Mokroliz všeč, taki, ki jim je vseeno zanj, in taki, ki se ga bojijo.

Med slednjimi je gospa s pekinezerjem, ki se vedno skrije med garaže.

Nekajkrat sva pa srečala tudi drugo gospo s pekinezerko. Mala gospodična je bila na videz mirna, ko pa sta se z Mokrolizom povohala, se je zakadila vanj. Tako je bilo dvakrat, potem pa sem si rekla, da je dovolj, in sva raje šla mimo. In po kakšnem mesecu smo se ta teden spet srečali. Ker je na tistem delu pot ozka, sem Mokroliza posedla, da je bilo zanju dovolj prostora, da gresta mimo. No, mala škratinja je takoj začela lajati, renčati in se zaganjati vanj. Gospa me je kljub temu vprašala, če se lahko povohata. Seveda sem rekla ne, ker ne vem, kdaj bo Mokrolizu dovolj malih zaganjačev. Ampak (!) gospa me je prepričevala, da je njena psička zelo prijazna in da ni razloga, da ju ne bi sputila skupaj. Sicer je morala govoriti glasno, da je preglasila renčanje in lajanje, pa vendar …

Ali gospa  z mopsom, ki pobegne pred blok ali na drugo stran potoka. Čeprav – tu moram omeniti velik napredek. Vedno, ko naju je zagledala, je panično odkorakala v nasprotno smer, pes je histerično lajal (no, pri mopsih se to sliši bolj kot astmatični napad), ona mu je prigovarjala (ne ukazovala), naj bo tiho … Dokler nekega jutra ni mogla zbežati, ker je klepetala z drugo sprehajalko (ki sprehaja Mokrolizovo prijateljico). Takrat je videla, da Mokroliz ne raztrga manjših psov, ampak jih le izdatno poliže.

In naslednji dan naju je pozdravila (prej mi več mesecev niti odzdraviti ni hotela). Ob tem mi je postalo kar toplo pri srčku. Pa ne samo to – zdaj včasih tudi poklepetava, sicer vsaka na svoji strani potoka, pa vendar. Neverjetno, kako take malenkosti polepšajo začetek dneva.

 jutranja1

jutranja2

jutranja3

jutranja4

jutranja5

jutranja6

V lovu za soncem

Zadnji mesec je bil poln vsega, samo skupnega druženja v naravi nam je manjkalo. Ko se je letos pomlad prvič prikazala in ponudila več zaporednih toplih in sončnih dni, sem jih preživela ob delu (če izvzamem pasje sprehode) in ves čas hrepenela po sprehodu po Obali ali na Krasu. Potem sem zbolela – in je delo en teden stalo, pa zato ni bilo konec sveta. Potem ni bilo več sončnih vikendov …

V glavnem, ta teden sem bila že prav zafrustrirana – hotela sem na sonce, na travnik, v kakšen nov kraj ali vsaj na Obalo. In ko sem videla, da je za praznike napovedan dež, mi je šlo kar na jok.

Včeraj zjutraj pa sem se po pasjem sprehodu sprijaznila, da na vreme pač nimam vpliva in da bomo pač šli na izlet, kakšen drug vikend.

In – prav hecno – ko sem se nehala v mislih sukati okoli slabega vremena in postala boljše volje, se je zunaj začelo sramežljivo kazati sonce. In potem je Gospodar podal zelo konstruktiven predlog. Spomnil se je lokacije v bližini – ribnika Vrbje pri Žalcu (KLIK).

Naša mala skupnost se je potemna hitro spakirala v avto in odpravila soncu naproti.

Ker je bila včeraj praznična sobota in se je dopoldanska oblačnost razkadila, nisva bila edina s to idejo. Na srečo je tam več poti in mi smo kot običajno izbrali manj obljudeno pot – pot ob Savinji.

Potka teče ves čas ob vodi, okrog je ne pregost gozdiček, tla pa so dovolj vlažna (baje je to poplavni gozd), da sem lahko nabrala bogat šopek čemaža.

Z vsakim korakom v naravi, kjer sem slišala le ptičje petje in žuborenje vode, je z mene odpadala teža – kot bi se mi plasti oklepa luščile. Neverjetno, kakšen vpliv ima narava na počutje in koliko energije lahko črpam iz nje.

Glasnhov je bil navdušen, ker se je lahko končno spet kopal, Gospodar pa je škljocal z novim fotoaparatom. Jaz pa sem (itak) držala povodec in vohala pomlad.

Lepo je bilo.

Še nekaj zelenih fotoutrinkov (večinoma) izpod prstov Gospodarja:

vrbje93

vrbje94

vrbje95

vrbje3

vrbje4

vrbje5

vrbje6

vrbje7

vrbje8

vrbje9

vrbje91

vrbje92