Vonj po …

Peso Črni se je včeraj na sprehodu povaljal po travi. Vsaj tako je sprva mislil Gospodar, ki je Pesota peljal na sprehod. Čeprav mu je vso pot pod nos smrdelo po gnojnici in je mimo njiju peljal traktor z veliko cisterno, Gospodar ni seštel ena in ena. Še simpatično se mu je zdelo, ko se je mali valjal po travniku, da ne omenjam, da si je še vzel čas, da ga je slikal …

No, domov sta oba prismrdela. Konkretno. Pesjan je imel ponekod kar zlepljeno dlako. Tuširanje je bilo neizbežno. Pa čeprav sem ga zdrgnila s šamponom, je še vednjo oddajal čisto rahel vonj po kravjem hlevu.

Hecno – ta vonj mi ni bil več nadležen, pač pa prijeten. Vsakič, ko sem ga zavohala sem se nasmehnila. Šele zvečer sem ugotovila, zakaj – vonj me je namreč spominjal na starega ata.

Pred sabo sem živo videla prizor, kako gre iz hleva, rahlo navkreber do hiše, po poti, ki jo je prehodil neštetokrat. Oblečen je v tanko srajco s kratkimi rokavi, preko katere nosi modro delavsko jakno, na glavi pa ima mehko kapo s šiltom. Tista je vedno imela tako nežen, prijeten vonj po hlevu.

Kapo je vsake toliko dvignil in si z drugo roko popravil redke, povsem bele lase. Tisto kapo je bolj za šalo kot ne vsake toliko vrgel med mačke, ki so se zbirale na dvorišču, da so se razbežale. Ob tem prizoru se je vsakič zasmejal, potem pa kapo pobral, strkal z nje prah, si popraviil lase in si jo dal nazaj na glavo.

Bil je simpatičen, vedno nasmejan in nas, otroke, je imel rad – pogovarjal in hecal se je z nami. Vedno je imel za nas pripravljeno kakšno finto, kakšen hec …

Pa piti nam je dajal mleko, sveže podojeno, še ne precejeno, toplo, naravnost iz hleva – iz emovega lonca v bež barvi. Mleko je imelo na vrhu gosto peno, zaradi tankega in močnega curka med molzenjem. Mi smo pa imeli potem bele brke 🙂

 

Utrinek s sprehoda

Preden sem imela psa in dokler je bil najin Glasnhov še mali Grizolin Copatokradnik, sploh nisem vedela, da je rotvajler tako kontroverzen pes. Včasih je že kar smešno, tu pa tam me kdo razjezi s svojo reakcijo, zelo pogosto pa je simpatično.

Še vedno me zmotijo ljudje, ki mu niti ne dajo možnosti, samo zaradi njegove pasme. Nasmejejo me tisti, ki ga navdušeno čohajo, dokler ne izvejo, da jim roko liže rotvajler. Takrat jo običajno hitro umaknejo v žep in naredijo korak ali dva nazaj. Simpatični so pa otroci (tisti, brez paničnih mamic, ki jim dopovedujejo, da psi grizejo, da so veliki psi nevarni in da naj bežijo stran).

Danes zjutraj sva pri igrišču srečala cel razred otrok z nižje stopnje (verjetno kakšen 3. ali 4. razred). Ker je pot na enem delu malo ožja, otroci pa razigrani, sem Mokroliza posedla, da sva počakala, da so se zvrstili mimo. Otrokom pa se ni mudilo, vsi so ga gledali in prvič sem tako množično slišala izjave kot – Glej, kako je lep./Kako priden kuža./Rotvajlerji so najlepši kužati na svetu./Jaz bi tudi imela rotvajlerja. …

Neverjetno. Ko so čakali na prehodu za pešce, sva jih dohitela. Mokroliz seveda takoj ve, kdaj je komu všeč, in jasno mu je, da to pomeni pozornost – božanje. Popustila sem povodec, da se je lahko pridružil otrokom, (večinoma) punce  so ga pa navdušeno čohale po glavi. Še ko je bila na semaforju zelena, se niso premaknili – in jih je morala učiteljica priganjati čez.

In še en fenomen – celo učiteljica ni bila panična. Očitno je Mokroliz danes izvajal pravo PR kampanjo za rotije in širil pozitivno čohalno energijo 🙂

 cart1

cart2

cart3

cart4

Tek za začetnike

Tečem že več kot deset let. Prvič sem začela teči zaradi močne potrebe po gibanju, stika z naravo in zaradi sproščanja napetosti. To je bilo na koncu gimnazije. Pozitiven stranski učinek je bilo tudi kopnenje maščobnih blazinic. Potem na faksu je moja želja po teku izpuhtela, vrnila pa se je nekje v četrtem letniku – spet kot ventil za sproščanje.

Ko sem bila psihično v največjih globinah in predelovala precej težke dogodke in občutke, sem tekla vsak dan, včasih tudi dvakrat – za preživetje sem rabila dozo endorfinov, da sem se vsaj za kratek čas odklopila od sebe in sveta. Tek je bil zame kot meditacija – pri višjem srčnem utripu. Pogosto sem se tako izklopila, da se doma nisem spomnila, kje sem sploh tekla.

Potem je to minilo, moj tek se je umiril. Tekla sem le še bolj kampanjsko. Ko sva v svoje življenje sprejela Mokroliza, prvo leto skoraj nisem tekla. Najprej zato, ker me je privajanje nanj in ukvarjanje z njim izmozgalo, kasneje pa zato, ker njegove kosti in vezi še niso bile pripravljene. Ko pa je vse to štimalo, pa še vedno nisva mogla teči skupaj, ker je bil prepričan, da je treba zgrizti povodec, ki tako lepo poskakuje …

Potem sva le začela in je bilo fino – postal je moj prvi redni spremljevalec. Zaradi njega sem tekla tudi v vremenu in letnih časih, ko bi tek sicer črtala s seznama dnevnih aktivnosti. Tek z njim je drugačen – na začetku je več postankov (pisanje in branje sporočil, delanje kupčkov) in pa v ušesih nimam slušalk.

Lani spomladi sem se še udeležla polmaratona na Krasu in ga (z muko) pretekla, potem pa moj tek ni več stekel. Poleti je bilo prevroče, urejali smo nov dom … Šele jeseni, po selitvi, sem spet stekla, ampak ni šlo. Zato sem si pustila čas. Ko bom pri volji, pa bom. Tako ali tako vsak dan z Mokrolizom prehodim vsaj 5 km.

Potem so prišli prvi sončni dnevi, malo sem razmišljala, da bi … pa nisem. Motivacija pa se je le počasi naselila vame, ko sem brala objave blogerk, ki so se lotile 13-tedenskega programa teka za začetnike. Vztrajno me motivirata Jana (KLIK) in pobudnica Anita (KLIK) in občudujem njuno motiviranost, vztrajnost in predanost – in to ob treh otrokih!

Ko sem se le odločila, da bi pa tudi jaz prvič v življenju tekla po programu (in ker sem po dolgi tekaški pavzi spet med začetniki), sem seveda najprej hotela prebrati knjigo. Ob prvih pomladanskih temperaturah te knjige (KLIK) (ali sploh katere knjige o teku) ni bilo več najti v knjižnicah, pa sem naročila svoj izvod (KLIK).

V ponedeljek se je naposled le znašla v nabiralniku in zvečer sem že tekla. Sama, z glasbo in, kolikor se je le dalo, v naravi. Bilo je f e n o m e n a l n o. Pozabila sem že, kakšen intenziven občutek je, ko podplati mojih tenisk udarijo ob asfalt in se počasi začnem sproščati, ko pa se dotaknejo travnika, me narava poživi – podobno kot prvi požirek jutranje kave, le da tam poživitev prihaja iz telesa, pri teku v zelenju pa iz naravnost iz duše. Kar čutila sem, kako z mene po plasteh odpada teža – teža dneva, preteklosti … in kako sem lažja. Tako lahka, da sem med minutami hoje poskakovala in plesala (kar je moralo zgledati precej … hmm … milo rečeno nenavadno). Ampak moj telo si je zaželelo gibanja, duša je hotela biti igriv, norčav otrok, ki ni obremenjen z okolico. Poživljajoče in osvobojajoče.

Spodnje fotke pa so nastale včeraj, ko smo divjali po zelenici in pihali milne mehurčke. Odlične fotke je posnel Gospodar (ki je tudi tekal po zelenici med milnim mehurčki).

igrivo1

igrivo2

igrivo3

igrivo4

igrivo5

igrivo6

igrivo7

igrivo8