Lenoba ali perfekcionizem?

Že štirinajst dni imam namen objaviti prispevek o obisku razpadajočega gradu v Podčetrtku – pa nisem, ker še nisem izbrala slik in se odločila, katere so najboljše.

Prejšnji teden sem spekla noro dobro pito z limonino jajčno kremo in sladko smetano – pa nimam niti ene slike, ker se mi med peko in pripravo ni dalo slikati (ah, bom naslednjič in bom naredila res lepe fotke), potem smo jo tako hitro pojedli, da sem bila prepozna.

Čez vikend sem naredila en ful dober koktelj – simpl & z velikim učinkom. In spet sem že hotela fotkat, pa sem si rekla, mah ne, bom naslednjič in bom naredila res dobre fotke (ko bom naštudirala najin nov fotoaparat).

Med tekom in sprehodi z Živaljo videvam noro lepe prizore – narava je res čudovita – pa se mi skoraj nikoli ne da vzeti s sabo fotoaparata ali pa vsaj telefona, da bi malo pofotkala …

Ta moja značilnost se potem razvleče še na ostala področja v mojem življenju – npr. na telovadbo – tečem še, ko je pa treba delati vaje za moč, pa pride na dan miselnost v stilu – ja, bom delala vaje takrat, ko jih bom res dobro naštudirala.

Včasih sem bila prepričana, da gre pri teh primerih zgolj za lenobo. Zdaj se mi pa vedno bolj dozdeva, da je za to pomanjkanje motivacije kriv perfekcionizem. To je zame povsem nov koncept, saj se nisem nikoli imela za perfekcionistko, pač pa za precej povprečno.

Toda če pogledam malo nazaj … Npr. v šoli (na gimnaziji in faksu) – zakaj bi ogromno truda vlagala v učenje, saj ne bom najboljša, tisto 3 ali 4 (na gimnaziji) in pa 7 ali 8 (na faksu) bom pa že dobila. Zakaj bi še enkrat pregledala odgovore na testu, saj 100 % tako ne bom dosegla. Zakaj bi šla na maturi kakšen predmet delat na višji nivo, če pa ni omejitve na programu, kamor sem se vpisala …

Ali pa čisto osebno – zakaj bi se uredila in naličila, če pa v nobenem primeru ne bom najlepša … In še je tega.

Tako pri skoraj enaintridesetih ugotavljam, da se v meni skriva perfekcionistka. In to je zelo zanimivo spoznanje. Zakaj? Ker je očitno tudi v meni stremenje po popolnosti in verjetno nekje tudi volja, da se ji približam. Oziroma volja in sposobnost, da naredim najbolje po svojih zmožnostih oz. kot je v moji moči.

Moja naloga pa je, to voljo kar najbolje uporabim in delam stvari, ki me veselijo, pri tem pa se ne zgrizem, če ni popolno. In se naučim, da je (za začetek) dovolj, če že samo je.

Ta vzorec sem premagala pri teku – nikoli nisem tekla sistematično, ker (ja, spet sledi ta misel) najboljša ne bom, za mene pa itak ni pomebno, koliko pretečem in kako hitro. Zdaj tečem po načrtu in moj napredek je viden. Verjetno res ne bom1 podirala rekordov, bom pa najbiljša do zdaj oz. najboljša zase. To pa tudi nekaj šteje, kajne?

Te slikce spodaj so od prejšnjega tedna, ko sem le vzela s sabo telefon in se vmes nekajkrat ustavila in pofotkala prizore, ob katerih sem vzdihovala, ker so bili tako lepi.

pl1

pl2

pl3

pl4

pl5

pl6

pl7

pl8

pl9


  1. no, gotovo ne 

Tek za začetnike II

Moram se pohvaliti, da sem v prvem teku v sedmem tednu pretekla 10 km! In če se mi ne bi oglasila zdrava pamet, bi lahko še kar tekla in tekla. Bilo je super.

Ta program (K L I K) je neverjetno učinkovit. Priznam, da sem bila na začetku zelo skeptična glede teka in hoje. Sploh sem se spraševala, kako bom v doglednem času pretekla 10 km, če bom prvi teden eno minuto tekla, dve minuti hodila in to ponovila devetkrat. Ampak po šestih treningih nisem več skoraj umrla, preden sem prišla na vrh prve vzpetinice.

Pri tretjem treningu v tretjem tednu sem hojo nadomestila s tekom – pa ne namenoma, odločitvi je botrovala … nečimrnost ali pa morda … sram. Tekla sem namreč ravno takrat, ko je bil pogreb (ja, tečem mimo pokopališča in cerkve) in se je kolona žalujočih valila iz cerkve proti pokopališču. Pogreba se je udeležilo ogromno ljudi – pripeljali so jih celo z avtobusi. Pot od cerkve do pokopališča je precej strma, meni pa ponos ni dal, da bi jo prehodila (sploh ne, ker so me videli, da sem en del tekla). Pa še vštric z njimi bi mogla hoditi. Zato sem se odločila, da bom kar tekla. Tako je ostalo pri tem, ker se mi je potem zdelo nesmiselno, da se vrnem k hoji, če lahko že tečem.

Neverjetno se mi zdi, kako prilagodljivo je naše telo. Prej sem komaj prisopihala na vrh grička, po manj kot dveh mesecih z lahkoto pritečem na vrh.

Tako da če razmišljate, da bi tekli, si v knjižnici sposodite (ali pa kupite v knjigarni, naročite pri Book Depositoryju)

Ian MacNeill: Tek za začetnike: preizkušen 13-tedenski program hoje in teka

in dobri rezultati so zagotovljeni. Lahko pa kliknete na Anitin blog (K L I K), kjer so povzeti treningi – in začnite čisto spodaj na strani.

tz1

tz2

tz3

tz4

tz5

tz6

tz7

tz8

Male sreče VI

Toliko časa je že minilo, odkar sem nazadnje pisala tu, da bom vse, kar se mi je v tem času dogajalo, povzela v male sreče.

  • uspešno odtečen 6. teden teka za začetnike (pri katerem sem po spletu naključij že pred nekaj tedni hojo nadomestila s tekom)
  • nove sinjemodre tekačice, ki me motivirajo za nove pretečene kilometre in v katerih se počutim, kot da tečem po oblaku, tudi ko moja tekaška proga teče po asfaltu, in v katerih imam tudi v blatu in mokri travi odličen oprijem
  • moj vrt na terasi, ki vključuje pet paradižnikov (ki imajo že vsi plodove), dva lonca dišečih nageljnov, citronski timijan, origano in sivko
  • izlet(k)i z Robustom na novem brum-brumu
  • mala simpatična kosmata rita
  • prestopanje cone udobja skupaj z Robustom oz. swinganje
  • kosilo v kitajski restavraciji (ker je bilo treba proslaviti zabavno swinganje)
  • domač jogurt
  • opazovanje netopirčkov v mraku
  • valovanje rumenih žitnih polj
  • vonj cvetočih vrtnic

ms1

ms2

ms3

ms4

ms5

ms6

ms7

ms8

ms9

ms91

ms92

ms93

ms94