Moje prvo krilo ali Barbara šiva

Konec julija sem razmišljala, da je že skrajni čas, da neham govorit, kako ne znam šivat in kako bi bilo fino, če bi si znala vsaj hlače sama skrajšat. In potem sem na netu našla razpis za tečaj šivanja v Celju (K L I K) in to sredi poletja 😀

Tečaj je precej intenziven – 2-krat na teden po 5 ur, ampak prijeten. Tistih pet šolskih ur se moja glava ne ukvarja z ničemer drugim kot z rezanjem, merjenjem, šivanjem in paranjem. V skupini smo štiri, učiteljica je prijazna, z ogromno znanja in veliko potrpljenja.

In če prvo uro nisem znala niti napeljat sukanca, kaj šele potegnit raven šiv, pa sem po petem srečanju že prinesla domov zašito krilo.

Dokaz:

krilo1

krilo2

krilo3

Depresija

Zadnje dni se veliko govori o depresiji in samomoru. Zame je ta tema še vedno zelo osebna. V takšnih pogovorih niti ne vem, kaj naj rečem – če sploh kaj. Če sem z ljudmi, ki me poznajo, bodo slej ko prej v zadregi obmolknili. Če sem s tistimi, ki me poznajo le bežno – no, tam sem pa jaz v zadregi. Prvič – najraje se ne bi pogovarjala o tem, drugič – če se bom začela pogovarjati o tem povsem iskreno, obstaja velika možnost, da me bodo začeli gledati pomilovalno,1 in tretjič – ne vem, najaraje bi speljala temo stran.

Depresija in njena milejša oblika – malodušje, sta precej resni stanji. Ampak zdi se mi, da tako pogosti, da to niti ni nekaj alarmantnega oz. ljudje tega ne jemljejo kot nekaj resnega. Šele ko dolgo traja, brez nekaj dni boljšega počutja, potem šele morda nekateri, ampak zelo redki, poiščejo pomoč.

Tisti, ki poiščejo pomoč preko osebnega zdravnika, pristanejo pri psihiatru – tam dobijo zdravila in pogovor morda enkrat na mesec. No, v to ne verjamem. To je kot metadon namesto heroina.

Kajti če smo depresivni, za to obstaja razlog – in zdravljenje posledic oz. simptomov ne bo kaj dosti pomagalo, če prej ne najdemo vzroka za takšno stanje.

Primer: če komaj dvajsetleten fant hodi k psihiatru, ki zanj stori le to, da mu predpiše zdravila, cela družina hodi okoli njega po prstih, hočejo ugoditi v vsaki njegovi muhi želji, spi do popoldneva, dneve preživlja zaprt v hiši in pred računalnikom, ati in predvsem mama naredita vse namesto njega … No, verjetnu bi bilo zanj bolje, če ne bi dobival zdravil, pač pa bi šel na pravo terapijo, kjer bi spoznal sebe in družinske vzorce, kjer bi ga spodbudili k samostojnosti. Če bi mu mama pomagala tako, da bi ga naučila odleteti iz gnezda. Če bi ga spodbujala na poti v samostojnost, ga naučila odgovornosti, razmerja med dejanjem in posledicami …

Ampak pri nas je še vedno tako – psihoterapija je precej stigmatizirana, sicer vedno manj, ampak za večino je to nekaj, kar je sicer ok, ampak za druge. Pravzaprav je družbeno veliko bolj sprjemljiv obisk pri šlogarci, kot pa obisk pri psihoterapevtu.

In meni je še vedno zelo zabavno, ko omenim, da grem na terapijo in je sogovornik v zadregi – a res, kaj pa je narobe? Zakaj pa greš tja? Saj si pa ja videti normalna. Pa saj si dobre volje … To je le nekaj od simpatičnih odzivov.

Oziroma bom povedala tako – če bi po svetu hodila z mislijo, kako mi ni za živet, kako je življenje eno samo trpljenje, pa ni denarja, pa kar ne vidim smisla … No take izjave nikogar ne spravijo v zadrego in te ne stigmatizirajo. Če pa rečeš, da si v življenju prišel na točko, ko si se moral odločit, ali želiš živeti polno ali pa biti le pasivni opazovalec življenja … No ja, to je pa že malo preveč … morda že malo preveč nagovori sogovornika.

Tukaj bi rada zdaj napisala lep zaključek, ampak … Besede ne pridejo. Rada bi pisala o odgovornosti posameznika za svoje počutje. O tem, kako depresivni starši negativno vplivajo na otrokov razvoj. Kako izjave starša v smislu – ni mi več za živeti/nič ne bi imel proti, če bi bil mrtev slabo vplivajo tudi na odrasle otroke. In tega je veliko. Veliko preveč. Pravzaprav je vsak tak primer preveč. Kajti v tem času imamo na razpolago vse – informacije in strokovnjake. Pravzaprav celo paleto strokovnjakov, ki nam lahko pomagajo razvozlati temo ter nas podpreti na poti na sonce.

Tale misel je precej klišejska, pa vendar – življenje je prekratko, da v njem ne bi uživali.


  1. Oh, ti revica ti. 

DIY project ali moj dragi zmore

Na začetku poletja sem si zaželela lesen ležalnik. Potem sem 14 dni razmišljala, ali bi si ga kupila ali ne, glede na to, da stane vsaj 100 EUR. Pa je moj Mojstrovalec pobrskal po netu, kako se to naredi doma, si natiskal načrt, pogledal, ali ima dovolj materiala in voila! Imam doma izdelan ležalnik.

Cenovno je bil veliko ugodnejši – les sva že imela, kupiti je bilo treba le okovje in zaščitne premaze. Pa Mojstrovalec si je vmes še sam naredil eno orodje. Ugotovila sva, da se izdelava doma splača, če imaš nekaj osnovnega orodja in veselje do dela z lesom. Izdelava je sicer trajala dlje, kot če bi ga šla samo kupit, vendar pa je večji, stabilnejši in nasploh edinstven.

Zaenkrat bolj kot za poležavanje, služi kot pisarna na prostem – v vročih dneh, si namreč zjutraj odnesem računalnik in jutranji čaj ven ter nekaj uric oddelam na svežem zraku v prebujajoči se naravi.1

1

2

3

4

5

6

7

8

9

91

 


  1. Seveda v tistih dneh, ko nimamo sredi poletja skoraj zime.