Izlet na Vremščico

Enkrat sredi decembra smo se odpravili na izlet na Vremščico. Iskali smo nezahtevno pot, da si malo pretegnemo tačke in menjamo okolje. In glede na letni čas se nama je zdel Kras dobra izbira, ker nisva hotela gaziti po visokem snegu.

Prav hecno je bilo, da ko smo se ustavili na počivališču Ravbarkomanda, se je z neba usul sneg in ko sva se s kavo vrnila v avto, je bilo že vse belo. S Pesom Črnim se nisva mogla upreti, da ne bi malo poskakovala po prvem snegu. Res ironično, da smo ravno na Krasu našli prvi sneg.

Izhodišče smo zlahka našli, ker so bila navodila lahko razumljiva. Sicer nisva vedela, ali nas bo zasnežilo ali ne, ampak nas ni. Vmes so sicer naletavale snežinke, ampak ne ves čas.

Pot na Vremščico je dobro označena in nezahtevna. Večji del se vije po gozdu, na vrhu pa je lep razgled. Če ne bi bilo oblačno, bi bilo še bolje. Edina slaba stran je bil veter, ki je tako vztrajno pihal, da so mi ličnice otrpnile in so me boleli zobje, ker sem se smejala z odprtimi usti.

Na vrhu je tudi luštna cerkvica, ki paše v tisto okolje in je na pogled zelo prijetna. Mrcinc je bil vesel, ker smo bili na vrhu sami in sem ga spustila, da sva malo tekala naokrog.

Verjetno se bomo še vrnili, v bolj zelenem letnem času.

V1

v2

v3

v4

v5

v6

v7

v8

v9

v91

v92

v93

Pregrešno kosilo

Ob vseh revolucionarnih spoznanjih o (ne)zdravi prehrani, ki postajajo zadnje čase vedno bolj nadležna agresivna, včasih že skoraj ne vem, kaj bi še lahko jedla. No, vem, kaj bi lahko jedla, problem je bolj v tem, da ne vem, kje bi dobila energijo za delo življenje.

Čim manj ogljikovih hidratov in škroba. Sladkor in gluten sta tako ali tako skoraj prepovedana. Po tej logiki bi lahko jedla še samo zelenjavo in meso. Mlečni izdelki so že spet vprašljivi. Ker ne jem mesa, mi ostane še samo zelenjava … Pa ne smem pozabiti, da ogljikovih hidratov in beljakovin ne bi smeli mešati skupaj, pa kdaj bi naj kaj jedli …

Ne bom ultra pametna in rekla, da nisem ničesar preizkusila. Seveda sem. Poskusila sem živeti brez mlečnih izdelkov, pa sem vedno pogrešala jogurt (ki ga delam sama iz mleka iz ekokmetije, kjer srčno upam, da s kravami ravnajo lepo). Pa brez glutena, kar niti ni težko, ampak vsake toliko se prileže “normalna” pica. Tudi brez sladkorja in brez testenin, krompirja, riža, kus kusa …

Ampak roko na srce – kakšno življenje je to? Na koncu sem vedno podlegla pici, čokoladi, nutelli, krompirju … In spet ugotovila, da je najboljša dieta tista, ki je meni pisana na kožo. In da je zmernost ključ do dobrega počutja ter da je hrana le eden od dejavnikov, ki vplivajo na zdravje. Kajti lahko jem ultra zdravo (kar koli že to pač je), pa se ne bom dobro počutila, če ostali vidiki mojega življenja ne bodo vsaj približno v redu.

Zato se mi tudi večkrat zdi, da je ta obsesija z (zdravo) hrano le maska, za marsikaj drugega. Npr. če se mi zdi, da mi vse polzi iz rok in se mi življenje ne odvija tako, kot si želim, se bom pa vrgla v zdravo hrano, da bom imela občtek, da nadziram svoje življenje. Ali pa bom jedla ultrazdravo, da bom ne le zdrava in bom imela veliko energije, pač pa da bom vitka in me bodo drugi videli kot privlačno. Ker zdaj sem stalno brez energije (in res ne vem, zakaj) in niti slučajno se nočem videti v ogledalu. Morda bi kdo rekel, da je zadaj slaba samopodoba, občutki manjvrednosti, kakšno potlačevanje negativnih čustev, spominov … Ampak če bi si to priznala, bi me čakalo veliko dela. Je lažje vzeti iz hladilnika eko korenček in ga pomočiti v humus brez olja in soli.

Da ne bom zvenela, kot da sem pojedla vso pamet tega sveta (kar gotovo ne bi bilo zdravo) – rada pripravljam brezglutenske, brezsladkorne in podobne brez-jedi, ker mi je zanimivo, kako se da ustvariti okusno hrano iz drugačnih sestavin. Ne zdi se mi pa smiselno, da bi se povsem odrekla kakšni hrani1 in si s tem zakomplicirala življenje.

Danes se mi je zaluštalo tole:

1

Jajčka so domača, kruh je spekel Mož Bodoči, kisle kumarice pa sem lastnoročno kupila v trgovini.

In kako je dobro, ko kruh pomočim v še mehek rumenjak …


  1. razen mesu – kar sem storila že pred 17 leti in vsakič, ko na cesto vidim tovornjak s prestrašenimi pujski ali kravicami, sem vesela, da sem se tako odločila, in hkrati žalostna, ker so ljudje tako zelo brezčutni 

Prebijam led

Če ne bi imela uporabniškega imena in gesla shranjena na računalniku, verjetno sploh več ne bi mogla pisati na tale moj zapuščeni blog.

V času blogovske odsotnosti sem pridno obiskovala nadaljevalni tečaj šivanja, kjer trenutno pod budnim očesom potrpežljive učiteljice, ki pravi, da je šivanje enostavno, šivam tole jakno.

Doma sem tudi ustvarjala in si zašila nekaj kosov garderobe, za katere srčno upam, da jih bom uspela poslikati in objaviti.

Seveda sem veliko delala – kajti kot s.p.-jevka imam to svobodo, da lahko delam tudi ob vikendih in med prazniki 😉 in to v pižami!

Pa kuhala sem, pekla, telovadila, sprehajala Žival …

Edino na blog nisem pisala. Nisem čutila pravega navdiha, pa vmes se mi je zdelo, da je vse skupaj morda brezveze, češ koga to sploh zanima … Skratka, v glavi so se mi je motala, zamotala in odmotala tisoč in ena misel.

Ampak vse od novega leta naprej je bil glasek, ki je želel kaj objaviti, vedno glasnejši. Želji sem pustila, da še malo dozori, in jo preverila, ali namerava ostati dlje ali pa je prišla le na obisk.

Skratka, tale prispevek je predvsem zato, da malo prebijem led. Po tako dolgi odsotnosti se mi zdi, da bi morala napisati kar nekaj velikega, da bi bilo dovolj dobro …

 In še nekaj fotk, ki so se nabrale na telefonu:

s1

s2

s3

s4

s6

s7

s8

s5

s9