Adijo, 2015!

2015 je mimo. Prineslo je velike in malo manjše prelomnice. Velika prelomnica je bil zagotovo dodaten priimek. Srednje velika prelomnica je bila, da sva povodec za dva dni pustila doma in šla sama na mini medeni vikend – najina notranja otroka sva spustila na plan v Gardalandu, romantično dušo pa v Veroni. Gospodar je kmalu premagal ločitveno tesnobo, Žival pa je uživala v pozornosti začasnega sprehajalca. Le spanje v prazni postelji ga je malo vrglo iz tira.

Poslovno je bilo leto naduspešno, ampak izkazalo se je, da je cena prevelika, kajti stavek, ki sem ga letos najpogosteje izgovorila, je bil: Ne morem, delam. Če odmislim teden dni na morju in kakšen prost vikend, sem ves čas delala. Trikrat zbolela, bila brezvoljna, na trenutke malodušna … In sem se začela spraševati, v čem je smisel vsega tega? Če na koncu nimam časa ne zase, ne za moža, ne za psa, prijatelje, za vse, kar me radosti? Tako sem sprejela nove poslovne odločitve in postavila sebe brezpogojno na prvo mesto.

Jesen tudi letos ni razočarala (razen prvih deževnih tednov) in je kot vedno prinesla olajšanje. Spet sem zadihala in z Živaljo sva začela teči. Bilo je lažje, kot sem si mislila. V dvoje nama je prijetno, združim tek in sprehod, prediham se in konkretno prepotim. Pa še v naravo grem.

Presenetljivo sem vse leto hodila na šiviljski tečaj in s puncami smo se resnično povezale. Zdi se mi, da jih poznam že vse življenje. Smo kot terapevtska skupina, ki se dobi enkrat na teden in ob kavici malo pošinfa, se nasmeji, kaj zašije … Še na morje smo šle skupaj. In ne obsojamo ena druge zaradi zasvojenostjo z nakupovanjem blaga 🙂

V 2016 si želim preživeti veliko časa v naravi, redno teči,1 uživati v delu, šivati, vrtnariti, obuditi in izraziti svojo kreativnost in končno razširiti družino za še enega kosmatinca,2 pa še kaj bi se našlo.

 

a1

a2

a3

a4

 


  1. predvsem zase, za dobro počutje 

  2. ki bo tehtal manj kot 10 kg