Srečka nosečka in podobne bedarije

Že odkar sem bila noseča v mislih pišem ta post, zdaj ko pa sem rodila in skrbim za dojenčka, sem pa dodala še nekaj odstavkov.

Ko me je med nosečnostjo kdo ogovoril s »srečka nosečka«, so mi šli kar lasje pokonci. Isto se mi dogaja, ko me zdaj kdo naslovi z »mamica«. Tenkjuverimač, ampak tako me lahko kliče le moj sin. Če nisi zrasla v moji maternici in te nisem iztisnila iz svojega telesa, me ne naslavljaj tako. Ime mi je Barbara. Še vedno. Res sem mama. Ampak ne le mama, pač pa tudi.

Nosečnost zame niso bili rožnati puhasti oblački in mavrica. Bilo je je*eno naporno. Prve tri mesece mi je bilo tako slabo, da mi sploh ni bilo za živeti. Motili so me vonji, zvoki, svetloba … Samo ležala sem v temni spalnici in čakala, da mine. Prav nič se nisem veselila. V drugem trimesečju je bilo bolje, občutljivost na vonje je sicer ostala (še vedno ne prenesem vonja sivke), pridružile so se ji še hude bolečine v kolkih in medeničnem dnu, v zadnjem trimesečju pa sem poleg vsega tega občutila še radosti hude zgage. Medenično dno me je tako bolelo, da se ponoči nisem mogla sama obrniti. K sreči mi Živali nista dopustili, da bi se zavlekla na kavč in ostala tam, pač pa sem ju do poroda vsak dan sprehajala. Tam nekje v sedmem mesecu nosečnosti, ko sem bila že ogromna, sem se neko noč prebudila, ko je mož prišel iz službe. Bila sem tako besna, ker me je zbudil in ker sem se spet zavedla vseh bolečin in zgage, da sem imela vsega zadosti. Vstala sem in jezno odšepala v dnevno ter naznanila, da imam dovolj in da če ne gre drugače, si bom tega otroka izrezala iz trebuha.

Seveda pa ni bilo vse le črno. Ko sem začutila prve premike malega paraziteka, sem se prvič začela zavedati, da v meni raste človek, in se veseliti otročka. Toda zdi se mi, da se ves čas nisem uspela zares pristno veseliti. Pa ne da si ne bi želela malega škrata, daleč od tega. Toda že sam fizični vidik nosečnosti in vse neprijetnosti, povezane z njo, v kombinaciji z ves čas prisotnim strahom in zaskrbljenostjo glede tistega, kar sledi – materinstva, so veselje prekrili s težko kopreno. Kakšna mama bom? Bom zmogla? Kaj če bom slaba mama? Kaj če ne bom premogla energije in moči, da bi dobro skrbela za otroka? Kaj če mu bom uničila življenje?

In to nerazumevanje okolice. Nekateri so me kar pisano pogledali, ko sem pojamrala. Češ, v mojem telesu se dogaja čudež, jaz sem pa tako nehvaležna. Toda po drugi strani pa so se našle ženske, ki so bile iskrene in so povedale, da tudi nimajo nosečnosti v najlepšem spominu. Pogovor z njimi mi je bil precej bolj v uteho, kot pa poslušanje tistih, ki so le zamahnile z roko, češ, da to ni nič kaj takega, pa da najbolj težavno šele pride …

Ko sem se začela pripravljati na porod, sem izkusila sem tudi čare ženske »solidarnosti«, toda to je že tema za nov zapis.

In ko sta bila mano tako nosečnost kot tudi porod, se je začelo tisto, kar je (bilo) res najtežje od vsega. Dojenje oz. hranjenje otročka. Proti temu je bilo vse ostalo mačja malca. In to je tema še za en zapis 🙂

Rezultat: v 36. tednu nosečnosti se je na hitro rodil 3400 gramov težak fantek, ki je zdaj nekje 80-odstotno dojen. Rada ga imam tako, da bi ga kar pojedla, če ga pol ure ne vidim, ga pogrešam za znoret.

Sreča na vrvici

Verjetno ni težko opaziti, da so psi tema, ki mi je blizu. To je verjetno povezano s tem, da imam dva psa, ki imata različno ozadje, različna karakterja in sta bila vzgajana po dveh različnh principih. No, prvi je bil vzgajan po bolj klasičnih metodah, ki jih žal še vedno prakticirajo v večini preveč kinoloških društev, drugi pa je prišel pet let pozneje, ko sem že zdavnaj dojela, da klasičen pristop ne obrodi zdravih sadov.

Kaj pomeni “klasika”? Pomeni psa z ovratnico, ki je sprva tekstilna, ko pa pes pride v puberteto, pa jo običajno zamenja kovinska zatezna (veriga) ali pa bodeča. Vse le zato, da bi bilo cukanje učinkovitejše – ja, v večini nekaterih kinoloških društvih še vedno učijo lastnike, kako psa učinkovito scukati in ga tako pripraviti, da bo poslušen. No, osebno ne poznam niti enega psa, pri katerem bi ta tehnika prinesla želene rezultate.

V bistvu je cukanje odgovor na večino vedenjskih težav – pes se zaganja v druge pse, laja na druge pse, vleče na povodcu, ne posluša … – ga pač scukaš. Sicer je pes potem še bolj napet, zafrustriran, odnos z nami se krha … ampak mi smo pa le malo spravili jezo iz sebe.

Žalostno je, da gredo ljudje v pasjo šolo z dobrim namenom. Imajo radi svojega psa in ga želijo lepo vzgojiti, da bodo imeli spremljevalca, ki ga bodo lahko čim večkrat jemali s sabo. No, potem pa pridejo v šolo in jim povejo, da so psi njihovi prijatelji, AMPAK da jim je treba pokazat, kdo je glavni – torej pes ne sme nikoli hoditi pred nami, iti prvi skozi vrata ali, bognedaj, jesti, preden jemo mi. Kajti v nasprotnem primeru bo pes mislil, da je on naš šef in bo postal dominanten …

Lastnikov psov tudi ne poučijo o pasji govorici. Pasja govorica je še vse kaj več kot le položaj repa in ušes (pa še tega si večina ne zna pravilno pojasniti) in če pes zazeha, to ne pomeni, da je zaspan, če obrne glavo stran od nas, ko se mi živčno deremo na njega, to ne pomeni, da nas ignorira … Renčanje tudi ne pomeni le “raztrgal te bom” …

Tako pogosto gledam pse, ki jih lastniki vedno sprehajajo na 1,5-metrskem povodcu – in to mimo travnikov. Na sprehod gredo z mislijo, da peljejo psa lulat in kakat ter z željo, da bodo čimprej prehodili tisti krog. Vmes še po možnosti govorijo po telefonu, kadijo ali pa le mrko zrejo v svet. Pes pa hitro hodi, nobenega vonja ne mora povohati v miru, kajti ko spusti glavo, slej ko prej sledi živčen poteg povodca, češ, daj, pohiti.

Ti ljudje ne pomislijo, kaj je za psa pravzaprav sprehod. To je njegovo okno v svet, priložnost za razvedrilo, za druženje z nami in morda še s kom drugim, priložnost za igro, za spoznavanje sveta. Mi imamo službo, knjige, televizijo, internet … Psi pa imajo nas in sprehode. In ko psa pripnemo na 1,5-metrski povodec, z mrkim obrazom odhitimo ven, da bi čimprej prehodili vedno isto pot, je to tako, kot bi kdo nas, polne energije, posadil pred televizijo, vzel v roke daljninca in naglo preskakoval programe, ne da bi mi imeli možnost, da se na katerem ustavimo malo dlje. Ali pa dal pred nas revijo in jo listal tako hitro, da ne bi mogli prebrati niti enega članka. Ko bi pa dali glavo bliže, bi nas pa cuknili s povodcem, se zadrli na nas …

Da se razumemo, nisem požrla vso pamet tega sveta in vedno bolj vem, da se moram še veeeeliko naučiti. Toda nekoč sem bila tudi jaz pasja lastnica, ki je psu za na sprehod nataknila bodečo ovratnico in 1,5-metrski povodec, ga priganjala, naj pohiti, se jezila, ker je toliko vohal … K sreči je ob teh “restriktivnih”sprehodih še vedno imel veliko sprehodov v naravo, ki so bili bolj sproščeni in na dolgih povodcih.

Vmes sem ovratnico zamenjala za oprsnico in čeprav veliko kinologov trdi, da je psa lažje voditi na ovratnici, lahko povem, da svojega 50-kilogramskega psa veliko lažje zadržim, če ga že premami kak hud dražljaj, ko je na oprsnici, kot pa prej na ovratnici. 1,5-metrski povodec sem zamenjala z 2-metrskim ali 3-metrskim, sprehod je namenjen njemu, ne meni – torej voha lahko, koliko si želi, en sprehod dnevno pa je vedno vsaj delno na travniku ali v gozdu, kjer se lahko prosto giba. Za moj boljši občutek vleče takrat za sabo 10-metrski sledni povodec – on ima občutek svobode, jaz pa lahko še vedno pohodim povodec, če se mi zdi, da je postal begosumen.

In kaj je posledica novega režima? Pes mi na sprehodu posveča več pozornosti, vez med nama je močnejša, več se hodi cartat k meni. Tudi na sprehodu se mi velikokrat usede na stopala in nasloni name ter po več minut le sedi in opazuej okolico. Mala, ki je zdaj stara eno leto, in je ves čas vzgajana po bolj prijaznuh metodah, pa že zdaj kaže močno navezanost in se doma veliko carta pri meni (in seveda pri možu) – česar starejši pes kot mladič ni tako pogosto počel. 

 

Življenje z Lilo

Lila je prišla v naše življenje kot mali orkan. Glasen orkan. Po štirih mesecih skupnega življenja lahko rečem le, da nisem pričakovala, da bo naše sobivanje tako hitro postalo tako prijetno.

Ko je Lila prišla, je kakala in lulala povsod, pa tudi če je bila pred dvema minutama zunaj. Ponoči sva jo z možem na dve uri nosila ven, pa sva kljub temu še morala čistiti za njo. Sama ni mogla biti niti sekundo, ker se je takoj začela dreti, kot da jo kdo iz kože daje. In pri tem je lahko vztrajala tudi uro ali več.

Bilo je zelo stresno, kar se je poznalo tudi pri Aresu.

No, po enem mesecu sem si priznala, da sama ne zmorem. Da rabim pomoč. In da ne morem čakati, da se začnejo spomladanski tečaji male šole. Sploh pa nisem potrebovala klasičnega šolanja, pač pa bolj učenje sobivanja.

Po raziskovanju na netu sem naletela na Puppyland in če bi bila kičasta, bi lahko rekla, da je bil to prvi in najpomembnejši korak k boljšemu jutri 😉

Napisala sem jim skoraj jokajoč mejl o tem, kaj vse Lila ni in kaj vse Ares je ter kaj bi rada od Lile. Potolažili so me, da se da vse urediti. To je bila glasba za moja ušesa.

Z Lilo sva se vpisali na program mladiček, ki je obsegal šest individualnih srečanj v zaprtem prostoru. Še zdaj ne morem verjeti, kakšen napredek sva dosegli. Lila se je prvo uro dvakrat polulala in pokakala. Naslednjo uro samo enkrat, potem pa sploh ne več – ker je že pokazala, da mora ven.

Petra, najina inštruktorica, me je naučila, kako naj Lili pokažem, da grizenje ljudi ni kul, kako se počaka na prostoru, umirja …. Skratka vse tisto, kar pride prav, če pes živi v stanovanju, pa še kakšen trikec za povrhu.

Od vsega mi je bil pa najbolj všeč njen pristop. Pozitiven. Nobenega cukanja, stresanja, dretja. Pa še potrpežljivo je odgovarjala na vsa moja vprašanja, kajti življenje z dvema mrcinama odpre novo poglavje sobivanja.

Če odmislim to, da Lila lula in kaka le še zunaj, da zdaj že spi zraven nas v postelji, zna hoditi na popuščenem povodcu, se odzove na moj klic, zna biti mirna v stanovanju, je bil največji napredek, da lahko ostane sama doma.

Kaj hočem pravzaprav povedati? Da se da sobivanje s psom narediti prijetno, četudi se nam pes zdi problematičen, samo pomoč moramo poiskati. In da že obstajajo pasje šole, ki se ukvarjajo z vzgojo na pozitiven način in ne le s šolanjem za izpit.

lila1

lila2

lila3

lila4

lila5

puppy

puppy2

puppy3

puppy4