Sreča na vrvici

Verjetno ni težko opaziti, da so psi tema, ki mi je blizu. To je verjetno povezano s tem, da imam dva psa, ki imata različno ozadje, različna karakterja in sta bila vzgajana po dveh različnh principih. No, prvi je bil vzgajan po bolj klasičnih metodah, ki jih žal še vedno prakticirajo v večini preveč kinoloških društev, drugi pa je prišel pet let pozneje, ko sem že zdavnaj dojela, da klasičen pristop ne obrodi zdravih sadov.

Kaj pomeni “klasika”? Pomeni psa z ovratnico, ki je sprva tekstilna, ko pa pes pride v puberteto, pa jo običajno zamenja kovinska zatezna (veriga) ali pa bodeča. Vse le zato, da bi bilo cukanje učinkovitejše – ja, v večini nekaterih kinoloških društvih še vedno učijo lastnike, kako psa učinkovito scukati in ga tako pripraviti, da bo poslušen. No, osebno ne poznam niti enega psa, pri katerem bi ta tehnika prinesla želene rezultate.

V bistvu je cukanje odgovor na večino vedenjskih težav – pes se zaganja v druge pse, laja na druge pse, vleče na povodcu, ne posluša … – ga pač scukaš. Sicer je pes potem še bolj napet, zafrustriran, odnos z nami se krha … ampak mi smo pa le malo spravili jezo iz sebe.

Žalostno je, da gredo ljudje v pasjo šolo z dobrim namenom. Imajo radi svojega psa in ga želijo lepo vzgojiti, da bodo imeli spremljevalca, ki ga bodo lahko čim večkrat jemali s sabo. No, potem pa pridejo v šolo in jim povejo, da so psi njihovi prijatelji, AMPAK da jim je treba pokazat, kdo je glavni – torej pes ne sme nikoli hoditi pred nami, iti prvi skozi vrata ali, bognedaj, jesti, preden jemo mi. Kajti v nasprotnem primeru bo pes mislil, da je on naš šef in bo postal dominanten …

Lastnikov psov tudi ne poučijo o pasji govorici. Pasja govorica je še vse kaj več kot le položaj repa in ušes (pa še tega si večina ne zna pravilno pojasniti) in če pes zazeha, to ne pomeni, da je zaspan, če obrne glavo stran od nas, ko se mi živčno deremo na njega, to ne pomeni, da nas ignorira … Renčanje tudi ne pomeni le “raztrgal te bom” …

Tako pogosto gledam pse, ki jih lastniki vedno sprehajajo na 1,5-metrskem povodcu – in to mimo travnikov. Na sprehod gredo z mislijo, da peljejo psa lulat in kakat ter z željo, da bodo čimprej prehodili tisti krog. Vmes še po možnosti govorijo po telefonu, kadijo ali pa le mrko zrejo v svet. Pes pa hitro hodi, nobenega vonja ne mora povohati v miru, kajti ko spusti glavo, slej ko prej sledi živčen poteg povodca, češ, daj, pohiti.

Ti ljudje ne pomislijo, kaj je za psa pravzaprav sprehod. To je njegovo okno v svet, priložnost za razvedrilo, za druženje z nami in morda še s kom drugim, priložnost za igro, za spoznavanje sveta. Mi imamo službo, knjige, televizijo, internet … Psi pa imajo nas in sprehode. In ko psa pripnemo na 1,5-metrski povodec, z mrkim obrazom odhitimo ven, da bi čimprej prehodili vedno isto pot, je to tako, kot bi kdo nas, polne energije, posadil pred televizijo, vzel v roke daljninca in naglo preskakoval programe, ne da bi mi imeli možnost, da se na katerem ustavimo malo dlje. Ali pa dal pred nas revijo in jo listal tako hitro, da ne bi mogli prebrati niti enega članka. Ko bi pa dali glavo bliže, bi nas pa cuknili s povodcem, se zadrli na nas …

Da se razumemo, nisem požrla vso pamet tega sveta in vedno bolj vem, da se moram še veeeeliko naučiti. Toda nekoč sem bila tudi jaz pasja lastnica, ki je psu za na sprehod nataknila bodečo ovratnico in 1,5-metrski povodec, ga priganjala, naj pohiti, se jezila, ker je toliko vohal … K sreči je ob teh “restriktivnih”sprehodih še vedno imel veliko sprehodov v naravo, ki so bili bolj sproščeni in na dolgih povodcih.

Vmes sem ovratnico zamenjala za oprsnico in čeprav veliko kinologov trdi, da je psa lažje voditi na ovratnici, lahko povem, da svojega 50-kilogramskega psa veliko lažje zadržim, če ga že premami kak hud dražljaj, ko je na oprsnici, kot pa prej na ovratnici. 1,5-metrski povodec sem zamenjala z 2-metrskim ali 3-metrskim, sprehod je namenjen njemu, ne meni – torej voha lahko, koliko si želi, en sprehod dnevno pa je vedno vsaj delno na travniku ali v gozdu, kjer se lahko prosto giba. Za moj boljši občutek vleče takrat za sabo 10-metrski sledni povodec – on ima občutek svobode, jaz pa lahko še vedno pohodim povodec, če se mi zdi, da je postal begosumen.

In kaj je posledica novega režima? Pes mi na sprehodu posveča več pozornosti, vez med nama je močnejša, več se hodi cartat k meni. Tudi na sprehodu se mi velikokrat usede na stopala in nasloni name ter po več minut le sedi in opazuej okolico. Mala, ki je zdaj stara eno leto, in je ves čas vzgajana po bolj prijaznuh metodah, pa že zdaj kaže močno navezanost in se doma veliko carta pri meni (in seveda pri možu) – česar starejši pes kot mladič ni tako pogosto počel. 

 

Adijo, 2015!

2015 je mimo. Prineslo je velike in malo manjše prelomnice. Velika prelomnica je bil zagotovo dodaten priimek. Srednje velika prelomnica je bila, da sva povodec za dva dni pustila doma in šla sama na mini medeni vikend – najina notranja otroka sva spustila na plan v Gardalandu, romantično dušo pa v Veroni. Gospodar je kmalu premagal ločitveno tesnobo, Žival pa je uživala v pozornosti začasnega sprehajalca. Le spanje v prazni postelji ga je malo vrglo iz tira.

Poslovno je bilo leto naduspešno, ampak izkazalo se je, da je cena prevelika, kajti stavek, ki sem ga letos najpogosteje izgovorila, je bil: Ne morem, delam. Če odmislim teden dni na morju in kakšen prost vikend, sem ves čas delala. Trikrat zbolela, bila brezvoljna, na trenutke malodušna … In sem se začela spraševati, v čem je smisel vsega tega? Če na koncu nimam časa ne zase, ne za moža, ne za psa, prijatelje, za vse, kar me radosti? Tako sem sprejela nove poslovne odločitve in postavila sebe brezpogojno na prvo mesto.

Jesen tudi letos ni razočarala (razen prvih deževnih tednov) in je kot vedno prinesla olajšanje. Spet sem zadihala in z Živaljo sva začela teči. Bilo je lažje, kot sem si mislila. V dvoje nama je prijetno, združim tek in sprehod, prediham se in konkretno prepotim. Pa še v naravo grem.

Presenetljivo sem vse leto hodila na šiviljski tečaj in s puncami smo se resnično povezale. Zdi se mi, da jih poznam že vse življenje. Smo kot terapevtska skupina, ki se dobi enkrat na teden in ob kavici malo pošinfa, se nasmeji, kaj zašije … Še na morje smo šle skupaj. In ne obsojamo ena druge zaradi zasvojenostjo z nakupovanjem blaga 🙂

V 2016 si želim preživeti veliko časa v naravi, redno teči,1 uživati v delu, šivati, vrtnariti, obuditi in izraziti svojo kreativnost in končno razširiti družino za še enega kosmatinca,2 pa še kaj bi se našlo.

 

a1

a2

a3

a4

 


  1. predvsem zase, za dobro počutje 

  2. ki bo tehtal manj kot 10 kg 

Šivam: udobna mikica s šal ovratnikom

Pravzaprav bi moral biti naslov Šivam in razmišljam. Zdi se mi, da bi morala svetu zategniti ročno zavoro, da bi za kakšnih 14 dni obstal in bi lahko sproščeno zadihala. Da bi lahko slišala svoje misli, naredila vse, kar si želim, in vse, kar moram (ker si tudi želim).

Da bi v miru šivala vse tiste hlače, mikice, jopice … za katere imam pripravljeno blago in kroje. Da bi prepleskala spalnico. Pobrusila in pobarvala stopnice. Pobrusila in prebarvala stole in jim zašila nove prevleke. Zasadila sadno drevje. Preštihala vrt, ga pognojila in pripravila na zimo. V miru brala. Bila v naravi. Kuhala nove jedi. Končno zašila blazinice s sivko. Bila brez obveznosti …

Ampak – to je zdaj hecno – ko sem nazadnje (enkrat v začetku pomladi) imela možnost za nekaj takega, sem zmrznila. In sem 14 dni bolj kot ne vegetirala oz. postorila najnujnejše, potem pa ždela pred tv-jem. Hecno, hecno (ta misel mi je ljubša, kot “skrb vzbujajoče”).

Zdaj pa še šivanje. Zašila sem si mehko, igrivo mikico iz bombaža z elastanom. Sicer sem jo že v začetku načrtovala s črtastim in enobarvnim blagom, potem pa sem se domislila, da bi imela šal ovratnik, pa je zmanjkalo blaga. In se mi zdi, da je ravno zato nastala tako igriva, ker sem po sili razmer morala uporabiti pisano blago z živalcami.

m1

m2

m3

m4