Zmajeva kri, Valerija Skrinjar Tvrz

Preden nehaš ali začneš brati tale prispevek, ker pričakuješ, da slej ko prej naletiš na vampirje, somrak in podobno … – no, tega ne bo.

Zmajeva kri je naslov trilogije, ki opisuje začetek premogovništva na Slovenskem. Ne gre za morebiti suhoparen opis zgodovinskih dejstev, pač pa za slikovit in doživet opis življenj in zgodb malih ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z rudarstvom.

V prvem delu oz. prvi knjigi z naslovom “Mohor” avtorica bralcu naslika Zasavje na začetku 18. stoletja – zelene travnike, obdelana polja, živino na paši, osamljeno kočo na jasi, še eno, bolj skrito na pobočju med drevjem …

Prikaže, kakšen je bil zasavski konec pred prihodom rudarstva, ko so bili tam še kmetje, in kako se je življenje posameznikov začelo spreminjati, ko so začeli kopati premog. Kako so kmete za odškodnino izselili z zemlje po kateri so prelivale pot že generacije njihovih prednikov in jih preselili na Kumljansko. Kako si nekateri niso nikoli mogli opomoči in sprejeti te spremembe. Kako so kmečki fantje mislili, da jim je sekira padal v med, ko so dobili službo v premogovniku. V resnici pa … V resnici so v duši trpeli.

zmajeva_kri_mohor_1

Samo predstavljajte si zdrave in močne kmečke fante (in ne pozabite, da smo v 18. stoletju), ki še v življenju niso razpolagali z denarjem. Na kmetiji je bil gospodar oče, potem pa najstarejši brat. Denar je bil le takrat, ko se je prodala živina, pa še ta je bil že vnaprej razporejen. In potem se tem fantom ponudi priložnost dela za plačilo. Ni jih vlekel samo denar, pač pa tudi dejstvo, da ne bodo več hlapci očetu ali še huje starejšemu bratu. Vendar …

Vajeni svežega zraka in sonca se kar naenkrat znajdejo v temi, pod zemljo, po 12 ur hkrati. Po 14 dneh postanejo senca samih sebe – bledi, črni od prahu in z žuljavimi rokami od krampa. Misel na domačo kmetijo se potem ne zdi več tako slaba …

V prvem delu me je najbolj pritegnil opis narave, kajti Zasavje si predstavljam zelo ozkogledo – le kot tisti neprivlačni del, ki se vidi z vlaka. Pa očitno temu ni tako 🙂 Takoj za tem pa opis življenja posameznikov – kako so se njihova življenja odvijala in prepletala, kako so razmišljali, kako so samske ženske, ki so morda celo živele same, veljale za sumljive. Če so bile za povrhu še zdravilke, so se jih pa tako ali tako vsi izogibali, ker so bili v krščanskem duhu prepričani, da so coprnice. Ti isti ljudje so sicer brez pomisleka trkali na njihova vrata, ki so potrebovali pomoč … in te ženske jim je niso odrekle.

No, to je bil prvi del – kako se je življenje v povsem ruralnem okolju postavilo na glavo, ko so začeli kopati zmajevo kri (tako je baje Valvasor imenoval črni premog). Glavni junak je Mohor, nekdanji učitelj, ki se preživlja s poslikavo panjskih končnic, umetnik svobodnega duha in širokih obzorij, ki veliko potuje in malo sodi.

Drugi del nosi naslov “Anuška”. In ja, Anuška je glavna junakinja. Anuška je dekle s hribovske kmetije, ki se poroči s knapom in preseli v dolino. Tu pa pokrajina ni več tako slikovita – umazanija, revščina, razcapani otroci, delavske barake, bolezni …

Zagorski knapi so imeli težko življenje – delali so po 12 ur, plače so imeli mizerne – in niso več imeli kmetij v zaledju, kjer bi si pridelali hrano. Dodelili so jim zgolj kakšno zaplato zemlje, ki je služila kot skromen vrt.

Ženske in otroci pa so še za bolj mizerno plačilo delali pri sortiranju premoga. To je pomenilo, da otroci po 12. letu niso hodili več v šolo, ker so morali delati. To je bila pri večini družin nuja, da so lahko preživele, oblast pa je to zagovarjala precej …. hm … Njihov argument je bil, da morajo delavski otroci delati, da ne postanejo lenuhi in nepridipravi. To so podkrepili z dejstvom, da tudi otroci na kmetih delajo, delavske družine pa nimajo kmetij, zato pa pač delajo v premogovniku …

zmajeva_kri_anuska_1

Tretji del z naslovom »Razhajanja« opisuje življenje knapov od prve svetovne vojne pa vse do obdobja po drugi vojni, ko so začeli rudnike zapirati. V tem delu me je najbolj presunilo, kako zelo so se morali boriti za svoje pravice in za plačo. Kako so bili njihovi prihodki tako majhni, da niso imeli niti za hrano. Kako so otroci zaradi podhranjenosti in nalezljivih bolezni umirali. In kako so knapi stopili skupaj in se borili za pravice delavcev.

razhajanja

Opisuje pa tudi zmedo druge svetovne vojne. Kako so posamezniki hitro spreminjali barve in kako so se pravila spreminjala brez opozorila. Kako »za« in »proti« ni črnobelo, pač pa je zgodba vsakega posameznika edinstvena in je nemogoče in nepravično uporabljati parolo “če nisi za, so proti”.

To so moji vtisi in po njih ne gre soditi knjige. Tu sem opisala le drobce, slike, ki so mi ostale. Ko sem brala te knjige, sem pa sedela na jasi pred Mohorjevo kočico, po nosu me je žgečkalo prvo jutranje sonce, zrla sem po hribu navzgor, če bom kje opazila Angelo, ki nabira zelišča, čakala sem Mohorjevega sina, kdaj bo prišel ves črn, pa vendar bled, s šihta. Ga opazovala, kako se je izmozgan zgrudil na slamnjačo in zaspal.

Bila sem ob Anuški, ko je rojevala, sedela zraven Jake, ko ga je skrbelo za sinova, ki sta se borila v prvi vojni, in z njim delila hvaležnost ob dejstvu, da sta druga dva sinova rudarja, kajti rudarjem ni bilo treba na fronto  – tudi vojska je potrebovala premog.

Bila sem ob Lojzi, ko ni vedela, kaj bo dala na mizo, ker so rudarji štrajkali in ni bilo plače. Lenartu sem iz črnega Zagorja sledila v zelene hribe, na kmetijo njegovih prednikov …

Priporočam v branje.

Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov

Guernseyjsko-drustvo-za-knjizevnostGuernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov je takšna prijetna knjiga, ki te poboža in jo bereš počasi, da bi čimdlje trajala.

Dogaja se po drugi svetovni vojni, ko se ljudje zopet postavljajo na noge. Razmere še niso idealne, rane so še sveže in boleče, vendar pa so vsi polni optimizma – saj je vojne naposled le konec. Kljub temu, da se zgodba odvija v povojnem obdobju, je pripoved vedra in na mestih prav zabavna. Je hvalnica prijateljstvu in knjigam.

Glavna junakinja je pisateljica Juliet, sicer iz Londona, ki je med vojno zaslovela s pisanjem kolumn, ki so spravljale Otočane v dobro voljo. Kolumne po vojni izda v obliki knjige, ki jo nato promovira po Otoku.

Po spletu okoliščin si začne dopisovati s prebivalci otoka Guernsey, natančneje s člani Guernseyjska društva za književnost in pito iz krompirjevih olupkov, kasneje pa še z ostalimi Guernseyjčani, da bi si izoblikovala čimjasnejšo sliko o tem, kako so oni doživljali vojno, saj so bili več let odrezani od sveta.

Zgolj opisovanje ljudi in krajev ne zadošča, zato se Juliet odloči, da v živo spozna člane književnega društva in otok Guernsey.

Še zanimivost – knjiga  je napisana v pismih in tako bralec lahko vidi dogodke z zornega kota različnih pripovedovalcev. Kljub temu zgodba teče gladko in kmalu kar pozabiš, da je napisana na neklasičen način.

Vsekakor priporočam v branje.

 

Northangerska opatija, Jane Austen

Roman  je v izvirniku izšel šele po pisateljičini smrti in je označen kot pisateljičin najbolj lahkoten roman.

Meni se je prav gotovo zdel najbolj smešen. Glavna junakinja je sedemnajstletna Catherine iz dobre družine, dekle, željno pustolovščin, s katerimi so bogato posuti gotski romani, ki jih je strastno prebirala. Pisateljica v svojem zabavnem slogu takole opisuje njeno navdušenje nad čtivom: »/…/ kajti pod pogojem, da se iz njih ni dalo pridobiti ničesar, kar bi bilo podobno koristnemu znanju, pod pogojem, da je šlo samo za zgodbo brez vsakega premišljevanja, ni imela nikdar nobenih zadržkov do knjig na splošno.«

Northangerska opatija

Čeprav se roman odvija v 19. stoletju in je glavno dogajanje zgoščeno okoli vprašanja, ali ji njena simpatija vrača naklonjenost ali ne, je zgodba zabavna in ponuja tudi kakšno vprašanje v razmislek. Na primer – ali je v naglici sklenjeno prijateljstvo, kjer se besede močno razlikujejo od dejanj, prav res iskreno, ali so odnosi v družini res takšni kot so videti na prvi pogled in kaj je smisel pogovora, kjer govorita obe prijateljici hkrati »/…/ veliko bolj pripravljeni podatke dajati kot pa sprejemati, in vsaka je slišala le malo tistega, kar je povedala druga.«

Torej – Catherine spremlja starejši par na počitnice v Bath. Tam sklene nova poznanstva in se zaljubi. Nauči pa se tudi reči ne. Čeprav je videti precej naivna, pa se dobro znajde, saj jo iz vsake situacije reši prav njena iskrenost.

Med branjem sem se glasno smejala, saj je avtorica opisovala dogajanje s pridihom ironije in kljub temu ohranila naklonjenost do glavne junakinje.

Najbolj zabaven odstavek v celotnem romanu pa je bil zagotovo tale: »Gospodična Morland, o razumu žensk ne more imeti nihče boljšega mnenja, kot ga imam jaz. Mislim, da jim je narava naklonila toliko, da se jim nikoli ne zdi potrebno, da bi uporabljale kaj več kot polovico.«