Srečka nosečka in podobne bedarije

Že odkar sem bila noseča v mislih pišem ta post, zdaj ko pa sem rodila in skrbim za dojenčka, sem pa dodala še nekaj odstavkov.

Ko me je med nosečnostjo kdo ogovoril s »srečka nosečka«, so mi šli kar lasje pokonci. Isto se mi dogaja, ko me zdaj kdo naslovi z »mamica«. Tenkjuverimač, ampak tako me lahko kliče le moj sin. Če nisi zrasla v moji maternici in te nisem iztisnila iz svojega telesa, me ne naslavljaj tako. Ime mi je Barbara. Še vedno. Res sem mama. Ampak ne le mama, pač pa tudi.

Nosečnost zame niso bili rožnati puhasti oblački in mavrica. Bilo je je*eno naporno. Prve tri mesece mi je bilo tako slabo, da mi sploh ni bilo za živeti. Motili so me vonji, zvoki, svetloba … Samo ležala sem v temni spalnici in čakala, da mine. Prav nič se nisem veselila. V drugem trimesečju je bilo bolje, občutljivost na vonje je sicer ostala (še vedno ne prenesem vonja sivke), pridružile so se ji še hude bolečine v kolkih in medeničnem dnu, v zadnjem trimesečju pa sem poleg vsega tega občutila še radosti hude zgage. Medenično dno me je tako bolelo, da se ponoči nisem mogla sama obrniti. K sreči mi Živali nista dopustili, da bi se zavlekla na kavč in ostala tam, pač pa sem ju do poroda vsak dan sprehajala. Tam nekje v sedmem mesecu nosečnosti, ko sem bila že ogromna, sem se neko noč prebudila, ko je mož prišel iz službe. Bila sem tako besna, ker me je zbudil in ker sem se spet zavedla vseh bolečin in zgage, da sem imela vsega zadosti. Vstala sem in jezno odšepala v dnevno ter naznanila, da imam dovolj in da če ne gre drugače, si bom tega otroka izrezala iz trebuha.

Seveda pa ni bilo vse le črno. Ko sem začutila prve premike malega paraziteka, sem se prvič začela zavedati, da v meni raste človek, in se veseliti otročka. Toda zdi se mi, da se ves čas nisem uspela zares pristno veseliti. Pa ne da si ne bi želela malega škrata, daleč od tega. Toda že sam fizični vidik nosečnosti in vse neprijetnosti, povezane z njo, v kombinaciji z ves čas prisotnim strahom in zaskrbljenostjo glede tistega, kar sledi – materinstva, so veselje prekrili s težko kopreno. Kakšna mama bom? Bom zmogla? Kaj če bom slaba mama? Kaj če ne bom premogla energije in moči, da bi dobro skrbela za otroka? Kaj če mu bom uničila življenje?

In to nerazumevanje okolice. Nekateri so me kar pisano pogledali, ko sem pojamrala. Češ, v mojem telesu se dogaja čudež, jaz sem pa tako nehvaležna. Toda po drugi strani pa so se našle ženske, ki so bile iskrene in so povedale, da tudi nimajo nosečnosti v najlepšem spominu. Pogovor z njimi mi je bil precej bolj v uteho, kot pa poslušanje tistih, ki so le zamahnile z roko, češ, da to ni nič kaj takega, pa da najbolj težavno šele pride …

Ko sem se začela pripravljati na porod, sem izkusila sem tudi čare ženske »solidarnosti«, toda to je že tema za nov zapis.

In ko sta bila mano tako nosečnost kot tudi porod, se je začelo tisto, kar je (bilo) res najtežje od vsega. Dojenje oz. hranjenje otročka. Proti temu je bilo vse ostalo mačja malca. In to je tema še za en zapis 🙂

Rezultat: v 36. tednu nosečnosti se je na hitro rodil 3400 gramov težak fantek, ki je zdaj nekje 80-odstotno dojen. Rada ga imam tako, da bi ga kar pojedla, če ga pol ure ne vidim, ga pogrešam za znoret.

Povej naprej

Share to Facebook
Share to Google Plus

Dodaj odgovor