Depresija

Zadnje dni se veliko govori o depresiji in samomoru. Zame je ta tema še vedno zelo osebna. V takšnih pogovorih niti ne vem, kaj naj rečem – če sploh kaj. Če sem z ljudmi, ki me poznajo, bodo slej ko prej v zadregi obmolknili. Če sem s tistimi, ki me poznajo le bežno – no, tam sem pa jaz v zadregi. Prvič – najraje se ne bi pogovarjala o tem, drugič – če se bom začela pogovarjati o tem povsem iskreno, obstaja velika možnost, da me bodo začeli gledati pomilovalno,1 in tretjič – ne vem, najaraje bi speljala temo stran.

Depresija in njena milejša oblika – malodušje, sta precej resni stanji. Ampak zdi se mi, da tako pogosti, da to niti ni nekaj alarmantnega oz. ljudje tega ne jemljejo kot nekaj resnega. Šele ko dolgo traja, brez nekaj dni boljšega počutja, potem šele morda nekateri, ampak zelo redki, poiščejo pomoč.

Tisti, ki poiščejo pomoč preko osebnega zdravnika, pristanejo pri psihiatru – tam dobijo zdravila in pogovor morda enkrat na mesec. No, v to ne verjamem. To je kot metadon namesto heroina.

Kajti če smo depresivni, za to obstaja razlog – in zdravljenje posledic oz. simptomov ne bo kaj dosti pomagalo, če prej ne najdemo vzroka za takšno stanje.

Primer: če komaj dvajsetleten fant hodi k psihiatru, ki zanj stori le to, da mu predpiše zdravila, cela družina hodi okoli njega po prstih, hočejo ugoditi v vsaki njegovi muhi želji, spi do popoldneva, dneve preživlja zaprt v hiši in pred računalnikom, ati in predvsem mama naredita vse namesto njega … No, verjetnu bi bilo zanj bolje, če ne bi dobival zdravil, pač pa bi šel na pravo terapijo, kjer bi spoznal sebe in družinske vzorce, kjer bi ga spodbudili k samostojnosti. Če bi mu mama pomagala tako, da bi ga naučila odleteti iz gnezda. Če bi ga spodbujala na poti v samostojnost, ga naučila odgovornosti, razmerja med dejanjem in posledicami …

Ampak pri nas je še vedno tako – psihoterapija je precej stigmatizirana, sicer vedno manj, ampak za večino je to nekaj, kar je sicer ok, ampak za druge. Pravzaprav je družbeno veliko bolj sprjemljiv obisk pri šlogarci, kot pa obisk pri psihoterapevtu.

In meni je še vedno zelo zabavno, ko omenim, da grem na terapijo in je sogovornik v zadregi – a res, kaj pa je narobe? Zakaj pa greš tja? Saj si pa ja videti normalna. Pa saj si dobre volje … To je le nekaj od simpatičnih odzivov.

Oziroma bom povedala tako – če bi po svetu hodila z mislijo, kako mi ni za živet, kako je življenje eno samo trpljenje, pa ni denarja, pa kar ne vidim smisla … No take izjave nikogar ne spravijo v zadrego in te ne stigmatizirajo. Če pa rečeš, da si v življenju prišel na točko, ko si se moral odločit, ali želiš živeti polno ali pa biti le pasivni opazovalec življenja … No ja, to je pa že malo preveč … morda že malo preveč nagovori sogovornika.

Tukaj bi rada zdaj napisala lep zaključek, ampak … Besede ne pridejo. Rada bi pisala o odgovornosti posameznika za svoje počutje. O tem, kako depresivni starši negativno vplivajo na otrokov razvoj. Kako izjave starša v smislu – ni mi več za živeti/nič ne bi imel proti, če bi bil mrtev slabo vplivajo tudi na odrasle otroke. In tega je veliko. Veliko preveč. Pravzaprav je vsak tak primer preveč. Kajti v tem času imamo na razpolago vse – informacije in strokovnjake. Pravzaprav celo paleto strokovnjakov, ki nam lahko pomagajo razvozlati temo ter nas podpreti na poti na sonce.

Tale misel je precej klišejska, pa vendar – življenje je prekratko, da v njem ne bi uživali.


  1. Oh, ti revica ti. 

Deževna jutra, sivi dnevi

Že lep čas si želim sončnega vikenda, da bi lahko s Pikecom Črnim in Robustom nabirali vitamin D na kakšni novi lokaciji. Zaenkrat nam očitno ni namenjeno.

In ko sem včeraj zjutraj, zavita v deko in zložena v naslonjaču, brala knjigo in srkala jutranjo kavico, sem ob pogledu skozi okno razmišljala, kako je to ne-jesensko in ne-zimsko vreme brezvezno. Zunaj je megla, dež, vse je sivo in rjavo. Nikjer nobene žive barve – sinje modrine neba, živahne zelene na travnikih, tople oranžne na listju, ki bo vsak čas odpadlo … Skoraj bi se pustila zvleči v spiralo “oh-joj-kako-sem-jaz-boga-in-nič-ne-morem-narediti-da-bi-se-počutila-bolje”.

Ob srkanju res dobre kave z aromo po lešnikih in javorjevem sirupu in knjigi, ki me je odpeljala v megličasto in deževno irsko pokrajino, odločila, da je pravzaprav vse odvisno od mene – lahko se smilim sama sebi in ves dan preždim med štirimi stenami z daljincem v roki in grem sama sebi na živce ali pa naredim iz teh limon super limonado.

Tako sem po enem tednu abstiniranja oblekla tekaške pajkice in svoje super duper nepremočljive tekačice, ki so kot narejene za tek po blatu. Pikec Črni, ki ga malo vlage z neba ne gane, je navdušeno premikal tačke v malo hitrejšem tempu. Na vrhu hriba pa me je malo čukasto gledal, ko sem občudujoče vzdihovala ob pogledu na oblake in meglice.

Domov sva pritekla (no, Pikec Črni je le malo hitreje hodil) premočena, blatna in nasmejana. Na srečo Pikec Črni ni bil tako poln energije kot jaz in se je po zajtrku in izdatnem čohljanju zavlekel na posteljo in nič kaj sramežljivo zadrnjohal. Midva z Robustom pa sva se odločila, da lahko greva kdaj od doma tudi brez povodca in sva se odpravila v prestolnico po nakupih.

Med vožnjo sva se pogovarjala, kako pogled skozi okno stanovanja ali iz avta razkriva le sivino in daje občutek, da na tem svetu ni nič lepega. In kako je prav nasprotno, če greš v naravo – kako te ne glede na vreme napolne z energijo. Kako v tudi v dežju, blatu in megli v naravi vidiva kup lepih prizorov in naju blato in vlaga niti ne ganeta. Kako je narava vedno polna navdiha.

In v tem duhu sem tudi danes zjutraj, ko se je moj Robust še sprehajal po deželi sanj, pripela Pikeca Črnega in se pognala v hrib.

Spodnje fotke je posnel moj Robust danes popoldne, ko sta bila s Pikecom Črnim na sprehodu.

dež1

dež2

dež3

dež4

dež5

dež6

dež7

dež8