Življenje z Lilo

Lila je prišla v naše življenje kot mali orkan. Glasen orkan. Po štirih mesecih skupnega življenja lahko rečem le, da nisem pričakovala, da bo naše sobivanje tako hitro postalo tako prijetno.

Ko je Lila prišla, je kakala in lulala povsod, pa tudi če je bila pred dvema minutama zunaj. Ponoči sva jo z možem na dve uri nosila ven, pa sva kljub temu še morala čistiti za njo. Sama ni mogla biti niti sekundo, ker se je takoj začela dreti, kot da jo kdo iz kože daje. In pri tem je lahko vztrajala tudi uro ali več.

Bilo je zelo stresno, kar se je poznalo tudi pri Aresu.

No, po enem mesecu sem si priznala, da sama ne zmorem. Da rabim pomoč. In da ne morem čakati, da se začnejo spomladanski tečaji male šole. Sploh pa nisem potrebovala klasičnega šolanja, pač pa bolj učenje sobivanja.

Po raziskovanju na netu sem naletela na Puppyland in če bi bila kičasta, bi lahko rekla, da je bil to prvi in najpomembnejši korak k boljšemu jutri 😉

Napisala sem jim skoraj jokajoč mejl o tem, kaj vse Lila ni in kaj vse Ares je ter kaj bi rada od Lile. Potolažili so me, da se da vse urediti. To je bila glasba za moja ušesa.

Z Lilo sva se vpisali na program mladiček, ki je obsegal šest individualnih srečanj v zaprtem prostoru. Še zdaj ne morem verjeti, kakšen napredek sva dosegli. Lila se je prvo uro dvakrat polulala in pokakala. Naslednjo uro samo enkrat, potem pa sploh ne več – ker je že pokazala, da mora ven.

Petra, najina inštruktorica, me je naučila, kako naj Lili pokažem, da grizenje ljudi ni kul, kako se počaka na prostoru, umirja …. Skratka vse tisto, kar pride prav, če pes živi v stanovanju, pa še kakšen trikec za povrhu.

Od vsega mi je bil pa najbolj všeč njen pristop. Pozitiven. Nobenega cukanja, stresanja, dretja. Pa še potrpežljivo je odgovarjala na vsa moja vprašanja, kajti življenje z dvema mrcinama odpre novo poglavje sobivanja.

Če odmislim to, da Lila lula in kaka le še zunaj, da zdaj že spi zraven nas v postelji, zna hoditi na popuščenem povodcu, se odzove na moj klic, zna biti mirna v stanovanju, je bil največji napredek, da lahko ostane sama doma.

Kaj hočem pravzaprav povedati? Da se da sobivanje s psom narediti prijetno, četudi se nam pes zdi problematičen, samo pomoč moramo poiskati. In da že obstajajo pasje šole, ki se ukvarjajo z vzgojo na pozitiven način in ne le s šolanjem za izpit.

lila1

lila2

lila3

lila4

lila5

puppy

puppy2

puppy3

puppy4

 

In prišla je Lila

 

mms_img247099214

Večkrat slišim (in načeloma tudi verjamem), da ni naključij in da se vse zgodi z namenom. No, v to sem resno podvomila prve tri tedne, ko sva pripeljala Lilo domov. Kar naenkrat ni nič več steklo – bila je glasna, lulala in kakala je povsod, ni mogla biti sama niti 2 minuti, Ares je bežal iz hiše, ko jo je samo zagledal, ponoči sva jo tudi po trikrat nosila ven na -8, v stanovanju je zavladal kaos, kar naenkrat je bilo vse prenatrpano, razmetano, umazano …

 

mms_img8872093

Kar pozabila sem, zakaj sem si že več let želela še enega psa.

No, potem pa je poporodna depresija minila, bika sva zgrabila za roge in zdaj je Lila naša polnopravna družinska članica. Nova učiteljica. Prinesla je ogromno zelo pomembnih spoznanj, naju zdramila, odprla nova obzorja …

 

mms_img1922265699

In zdaj smo že celo nekaj noči prespali brez izhodov.

 

mms_img-2094886450

Ares je na začetku ni najbolje sprejel, ker je bila glasna in nemirna. Zdaj pa ji že pusti, da leži zraven njega – če je umirjena, seveda. In tako jo tudi uči, da se histeriranje ne izplača.

 

mms_img-1052218321

Da jo predstavim: Lila je mešanka, ki sva jo posvojila v zavetišču Brežice. Skotena naj bi bila 1.11.2015. V zavetišče je prišla malo pred božičem s setrico in bratcem, po tem ko jih je nekdo zapakiral v kartonsko škatlo in poklical zavetišče, da jih je našel … V zavetišču je preživela približno 14 dni. To je pomenilo 14 dni brez mame, ki bi ji kazala  meje in jo usmerjala, in brez človeka, ki bi nadaljeval delo pasje mame. Na pogled je kot kraški ovčar, prednje tačke in dlaka na prsnem košu pa spominajo na šarplaninca. Veterinar pravi, da bo odrasla tehtala kakšnih 15 kg. Bomo videli. Na koncu bo pa 72-kilogramska šarplaninka 😉

 mms_img-660699651_2

 

 Slike je posnel gospodar, ko je Lila imela še dobra 2 kilograma. Zdaj jih ima že 4. 🙂 Ares pa še vedno vztraja pri 50ih.

Kaj pa, če bi imela še enega?

S So-Šefom se že kar nekaj časa pogovarjava o še enem Hovu v naši družini, natančneje o Hovici. O tem, ali bi jo posvojila ali kupila, katera pasma bi bila primerna, kakšen temperament, teža, starost …

aja1

Zadnje tedne, ko opazujem, kako se najina Zver lepo pozdravlja in druži z naključnimi mimoidočimi mrcinami in mrcinkami, pa je ta želja še močnejša.

aja2

In ker življenje vedno ve, kdaj je pravi čas, da ti s čim postreže, sva z Živaljo včeraj na sprehodu srečala elegantno hrtjo gospodično – brez ovratnice in vsega, kar sodi zraven. Po uvodnem spoznavanju in poskusih identifikacije sem le ugotovila, h kateri hiši spada. In se dogovorila, da jo lahko kdaj vzamem(o) zraven na sprehod.

aja3

Bila sem navdušena nad priložnostjo, da se Žival druži z Gospodično, in pa seveda, ker je to priložnost, da spoznam, kako bi bilo imeti še eno mrcino.

aja4

Tako smo se danes zjutraj odpravili na sprehod – dva Človeka in dva Psa.

aja5

Tu moram omeniti, da je najina Žival zelo robustna edicija psa. Je dokaj velik, močan in neobčutljiv na bolečino. Če ga cukneš s povodcem, malo močneje dregneš pod rebra ali po nesreči pohodiš, niti ne opazi1 in ko se odloči iti po svoje, tvoja ramena to zelo dobro začutijo.

aja6

Mična Gospodična pa je nežna, ko jo pokličeš, pride, dovolj je, da ji z rahlim potegom povodca nakažeš, da ne sme naprej … ves čas sem pazila, da je ne bi preveč potegnila, pohodila, dregnila …

aja7

Njen flexi je tako lahek, da ga v roki skoraj nisem čutila.2

Zelo posrečen pa je bil moj drugi Robust – So-Šef. Skoraj ni upal prevzeti povodca Mične Gospodične, ker se je bal, da jo bo bo poškodoval.

aja8

Prestali smo tudi veliko preizkušnjo – srečanje s srno, ki je urno tekla čez travnik. Najin Mrcinec ima močen plenski nagon, hrtica je pa tako ali tako lovka. Pri Živali sem vajena, da ga v taki situaciji parkiram, močno zgrabim za povodec in odločno poskrbim, da se ne premakne za njo.

aja9

Seveda sem pri Mični Gospodični naredila isto. In kljub njenemu histeriranju, poskakovanju, vlečenju, vrtenju na zadnjih tacah … še rame nisem začutila, kaj šele, da bi me roka bolela. Milina!

aja10

Vseeno pa si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi sama sprehajal dva. Manjka mi vsaj ena roka, saj sta obe zasedeni s povodci. Rabim še eno za priboljške, robčke … Pa tudi ne vem, kako bi obvladal krizne situacije – npr. srna, mačka, spuščen pes …

aja11

S So-šefom sva ugotovila, da so hrti čisto drugi svet in da sva preveč vajena robustnega psa, da bi se lahko navadila na tako občutljivo bitje.

In odločila sva se, da jo še rentava za sprehod, z novo pridobitvijo bova pa še počakala vsaj kakšnih 100 let, da se najin Glasnhov malo umiri.

aja12


  1. ja, vem, to se zdaj bere, kot da ga mučiva 

  2. flexi od Živali tehta dobrega pol kilograma