Male sreče

Ko pride So-šef prej iz službe. In prinese kozarček Nutelle. Kar tako. Ne da bi mu naročila.

Občutek, da je vse tako kot mora biti, ko So-šef in Žival popoldne skupaj smrčita na postelji – in oba ležita na hrbtu 🙂

Ko je vse perilo oprano in se suši na vetrčku in sončku.

Zahod

Ko sedim za računalnikom in delam, pod nogami pa mi leži zvita Žival in renči v snu.

Metulji, ki se pasejo na cvetovih rukole, ki mi je že povsem prerasla v ogromnih loncih na okenski polici pred pisalno mizo.

Sivkini cvetovi, ki so se začeli sramežljivo odpirat.

Vonj sveže pokošene zelenice.

Vonj po timijanu, ki mi ostane na rokah, ko zalivam svoj “vrt v loncih”.

Ko na radiu zavrtijo tale komad KLIK in se ob poslušanju vedno znova nasmehnem in mi je toplo pri srčku, ker je to točno to, kar imava Midva.

Ker sva si Midva vedno bliže in vedno bolj prepletena. Ker sva pravzaprav trije. Z najino Živaljo. Ki je najin največji dosežek, največja ljubezen in največji trud.

Ker je biti Midva vedno bolje in bolje.