Depresija

Zadnje dni se veliko govori o depresiji in samomoru. Zame je ta tema še vedno zelo osebna. V takšnih pogovorih niti ne vem, kaj naj rečem – če sploh kaj. Če sem z ljudmi, ki me poznajo, bodo slej ko prej v zadregi obmolknili. Če sem s tistimi, ki me poznajo le bežno – no, tam sem pa jaz v zadregi. Prvič – najraje se ne bi pogovarjala o tem, drugič – če se bom začela pogovarjati o tem povsem iskreno, obstaja velika možnost, da me bodo začeli gledati pomilovalno,1 in tretjič – ne vem, najaraje bi speljala temo stran.

Depresija in njena milejša oblika – malodušje, sta precej resni stanji. Ampak zdi se mi, da tako pogosti, da to niti ni nekaj alarmantnega oz. ljudje tega ne jemljejo kot nekaj resnega. Šele ko dolgo traja, brez nekaj dni boljšega počutja, potem šele morda nekateri, ampak zelo redki, poiščejo pomoč.

Tisti, ki poiščejo pomoč preko osebnega zdravnika, pristanejo pri psihiatru – tam dobijo zdravila in pogovor morda enkrat na mesec. No, v to ne verjamem. To je kot metadon namesto heroina.

Kajti če smo depresivni, za to obstaja razlog – in zdravljenje posledic oz. simptomov ne bo kaj dosti pomagalo, če prej ne najdemo vzroka za takšno stanje.

Primer: če komaj dvajsetleten fant hodi k psihiatru, ki zanj stori le to, da mu predpiše zdravila, cela družina hodi okoli njega po prstih, hočejo ugoditi v vsaki njegovi muhi želji, spi do popoldneva, dneve preživlja zaprt v hiši in pred računalnikom, ati in predvsem mama naredita vse namesto njega … No, verjetnu bi bilo zanj bolje, če ne bi dobival zdravil, pač pa bi šel na pravo terapijo, kjer bi spoznal sebe in družinske vzorce, kjer bi ga spodbudili k samostojnosti. Če bi mu mama pomagala tako, da bi ga naučila odleteti iz gnezda. Če bi ga spodbujala na poti v samostojnost, ga naučila odgovornosti, razmerja med dejanjem in posledicami …

Ampak pri nas je še vedno tako – psihoterapija je precej stigmatizirana, sicer vedno manj, ampak za večino je to nekaj, kar je sicer ok, ampak za druge. Pravzaprav je družbeno veliko bolj sprjemljiv obisk pri šlogarci, kot pa obisk pri psihoterapevtu.

In meni je še vedno zelo zabavno, ko omenim, da grem na terapijo in je sogovornik v zadregi – a res, kaj pa je narobe? Zakaj pa greš tja? Saj si pa ja videti normalna. Pa saj si dobre volje … To je le nekaj od simpatičnih odzivov.

Oziroma bom povedala tako – če bi po svetu hodila z mislijo, kako mi ni za živet, kako je življenje eno samo trpljenje, pa ni denarja, pa kar ne vidim smisla … No take izjave nikogar ne spravijo v zadrego in te ne stigmatizirajo. Če pa rečeš, da si v življenju prišel na točko, ko si se moral odločit, ali želiš živeti polno ali pa biti le pasivni opazovalec življenja … No ja, to je pa že malo preveč … morda že malo preveč nagovori sogovornika.

Tukaj bi rada zdaj napisala lep zaključek, ampak … Besede ne pridejo. Rada bi pisala o odgovornosti posameznika za svoje počutje. O tem, kako depresivni starši negativno vplivajo na otrokov razvoj. Kako izjave starša v smislu – ni mi več za živeti/nič ne bi imel proti, če bi bil mrtev slabo vplivajo tudi na odrasle otroke. In tega je veliko. Veliko preveč. Pravzaprav je vsak tak primer preveč. Kajti v tem času imamo na razpolago vse – informacije in strokovnjake. Pravzaprav celo paleto strokovnjakov, ki nam lahko pomagajo razvozlati temo ter nas podpreti na poti na sonce.

Tale misel je precej klišejska, pa vendar – življenje je prekratko, da v njem ne bi uživali.


  1. Oh, ti revica ti. 

Zavlačevanje

Zadnjih 14 dni1 opažam pri sebi zelo zanimiv pojav – s kakšnimi opravili zavlačujem v neskončnost. Če je zadeva res nujna, si pomagam s kolesom osredotočenja (klik), če pa ni, pa skušam čimprej pospraviti tisti bič, s katerim si sicer tako rada udriham po hrbtu in se priganjam.

osvežitev_1

Zdaj se že toliko poznam, da vem, da si moram dati še malo časa, potem pa bo. In čeprav včasih mine dan, ko se kakšnega opravka (no, bolje rečeno – opravkov) sploh ne pritaknem, vem, da bom naslednji dan (ali že isto popoldne), hudiču izdrla rep 🙂

Dolgo je trajalo, da sem nehala na silo nekaj početi, samo zato, da sem lahko rekla, da sem se zadeve lotila. Zdaj si raje skuham skodelico čaja in vzamem v roko dobro knjigo. Tak odklop je zelo blagodejen in učinkovit. Ponavadi prežene utrujenost in sledi malodušja.

Če me med tem navideznim lenarjenjem napade gospa starka po imenu Slaba Vest, pa ji pojasnim, da nisem padla v brezno lenobe in se odpravila na pot brez povratka v deželo pogubljenih brezdelnežev. In to ji potem tudi dokažem. Kako? Tako da opravila, ki bi mi sicer vzela ves dan, opravim v nekaj urah – npr. pospravljanje omare, čiščenje in kuhinjskih omaric, pakiranje škatel za selitev, objavljanje oglasov za rabljeno pohištvo, od katerega se poslavljava pred selitvijo, barvanje oken, zametavanje stene (ja, tudi z zaključnimi deli v gradbeništvu se ukvarjam), pleskanje …

O tem, kako je včasih kakšno opravilo bolje prestaviti na kasneje, ker bo potem vseeno opravljeno prej in bolje, pa je (veliko bolj koherentno) pisala tudi Cheryl Richardson (klik).

osvežitev_2

osvežitev_3

osvežitev_5

osvežitev_4

 


  1. verjetno se mi to dogaja že dlje, ampak sem šele zdaj postala pozorna na to