Deževna jutra, sivi dnevi

Že lep čas si želim sončnega vikenda, da bi lahko s Pikecom Črnim in Robustom nabirali vitamin D na kakšni novi lokaciji. Zaenkrat nam očitno ni namenjeno.

In ko sem včeraj zjutraj, zavita v deko in zložena v naslonjaču, brala knjigo in srkala jutranjo kavico, sem ob pogledu skozi okno razmišljala, kako je to ne-jesensko in ne-zimsko vreme brezvezno. Zunaj je megla, dež, vse je sivo in rjavo. Nikjer nobene žive barve – sinje modrine neba, živahne zelene na travnikih, tople oranžne na listju, ki bo vsak čas odpadlo … Skoraj bi se pustila zvleči v spiralo “oh-joj-kako-sem-jaz-boga-in-nič-ne-morem-narediti-da-bi-se-počutila-bolje”.

Ob srkanju res dobre kave z aromo po lešnikih in javorjevem sirupu in knjigi, ki me je odpeljala v megličasto in deževno irsko pokrajino, odločila, da je pravzaprav vse odvisno od mene – lahko se smilim sama sebi in ves dan preždim med štirimi stenami z daljincem v roki in grem sama sebi na živce ali pa naredim iz teh limon super limonado.

Tako sem po enem tednu abstiniranja oblekla tekaške pajkice in svoje super duper nepremočljive tekačice, ki so kot narejene za tek po blatu. Pikec Črni, ki ga malo vlage z neba ne gane, je navdušeno premikal tačke v malo hitrejšem tempu. Na vrhu hriba pa me je malo čukasto gledal, ko sem občudujoče vzdihovala ob pogledu na oblake in meglice.

Domov sva pritekla (no, Pikec Črni je le malo hitreje hodil) premočena, blatna in nasmejana. Na srečo Pikec Črni ni bil tako poln energije kot jaz in se je po zajtrku in izdatnem čohljanju zavlekel na posteljo in nič kaj sramežljivo zadrnjohal. Midva z Robustom pa sva se odločila, da lahko greva kdaj od doma tudi brez povodca in sva se odpravila v prestolnico po nakupih.

Med vožnjo sva se pogovarjala, kako pogled skozi okno stanovanja ali iz avta razkriva le sivino in daje občutek, da na tem svetu ni nič lepega. In kako je prav nasprotno, če greš v naravo – kako te ne glede na vreme napolne z energijo. Kako v tudi v dežju, blatu in megli v naravi vidiva kup lepih prizorov in naju blato in vlaga niti ne ganeta. Kako je narava vedno polna navdiha.

In v tem duhu sem tudi danes zjutraj, ko se je moj Robust še sprehajal po deželi sanj, pripela Pikeca Črnega in se pognala v hrib.

Spodnje fotke je posnel moj Robust danes popoldne, ko sta bila s Pikecom Črnim na sprehodu.

dež1

dež2

dež3

dež4

dež5

dež6

dež7

dež8

Megleno jutro

Letos se kar ne morem naužiti te prelepe jeseni. Navdušena sem nad meglenimi jutri, ko ne vidim niti 10 metrov pred sabo, in soncem, ki vztraja nad sivim pokrovom, dokler ta ne izpuhti in jesen zažari v vseh svojih toplih odtenkih na modrem ozadju.

Žival pa verjetno v sebi zavija z očmi, ko se jaz nenehno ustavljam in fotografiram. Čeprav se je Pasji Sine kar znašal – če Šefica dogo stoji na mestu in mu ne posveča pozornosti, se loti kopanja rova na Drugi Svet. Samo čakam, kdaj bo iz grmovja pritekel kakšen razjarjen kmet z vilami in naju pregnal s svojega travnika …

Nekaj utrinkov:

megleno jutro1

megleno jutro2

megleno jutro4

megleno jutro3

megleno jutro5

megleno jutro6

megleno jutro7

megleno jutro8

megleno jutro9

megleno jutro10

megleno jutro11