Male sreče

V zadnjem tednu sem veliko razmišljala o družini in odnosih. Sicer se trudim, da ne bi preveč mozgala o vseh “zakaj” in “zato” in se spet zaciklala in zapletla v kakšno fejst strmo spiralo, po kateri lahko samo na hitro zdrknem v temo.

Vedno znova ugotavljam, kako velik pomen imajo dobri odnosi s tistimi, s katerimi sem si najbližje – s tistimi, ki živijo pod nami1 – da sem vesela, ko jih zaslišim,2 in rada spijem kavico v njohovi družbi ali pa le izmenjam nekaj besed.

In pa seveda odnos z mojim Robustom. Kako zelo varno se počutim v najinem odnosu. Vem, da je vedno tu za mene. Tudi če pokažem svojo najbolj zoprno plat, se ne bo obrnil in odšel3, in čeprav bi me kdaj zmlel v prah4, na koncu vedno najdeva srednjo pot. Sicer je malo nepraktično, ker ne podlega manipulacijam in ker vztraja pri enakopravnosti … 😉

Ne znam si (več) predstavljati odnosa, kjer partnerja ne bi bila povsem odkrita, kjer drug z drugim ne bi delila veselja, žalosti, strahov in načrtov.

Hvaležna sem za topel in varen dom, kjer lahko hodim le v nogavičkah, kjer decembra diši po cimetu in kjer je varno – varno, da izrazim svoje mnenje, brez da bi se potem morala zagovarjati ali bi me bilo me strah, da bom s tem koga prizadela.5

Pravzaprav je to eden izmed razlogov, zakaj sem se tako dolgo učila, kako naj izrazim sebe in svoje mnenje in se ne zapiram vase. Že kot otroku mi je v primarni družini postalo kaj kmalu jasno, da moja negativna čustva (jeza, strah, žalost) povzročijo še hujša negativna čustva. Odziv nanje je bil ponavadi hudo intenziven in se je končal z očitki, igranjem žrtve (pasivno psihično nasilje) in solzami. Jaz sem imela potem hude občutke krivde, ki so se mešali z občutkom bolečine, ker me ni nihče razumel, in bolečino – ker sem se odprla in bila ranjena.

Tako sem se zelo kmalu naučila, da je zame manj boleče in navzven lažje, če svoje misli, mnenja in čustva obdržim zase. In sem dan za dnem in leto za letom nalagala kamenčke, da sem zgradila lepo trdnjavo. Seveda skozi to trdnjavo ni prišlo nič – kajti če se nisem počutila dovolj varne, da bi pokazala žalost, strah in jezo, potem tudi nisem delila sreče in veselja, ker me je bilo preveč strah, da bi mi v primarni družini poteptali vsa pozitivna čustva. Tako sem odraščala zelo odtujeno od staršev, ker je bil to edini način, kako sem se zavarovala pred bolečino.

To ne pomeni, da sem cele dneve ždela v kotu, stisnjena v klopčič. Navzven sem funkcionirala oz. smo funkcionirali običajno, samo večino meni pomembnih občutkov/misli/želja/idej … sem zadržala zase.

In kaj ima to zdaj skupnega z malimi srečami?

Prav zato sem zdaj tako zelo neskončno hvaležna, da živim z mojim Robustom, ki lahko pride v vse moje kotičke in mu dovolim odpreti vrata v najbolj temno sobo. V najinem odnosu se počutim tako čustveno varno, da vsako dobro ali slabo novico najprej delim z njim. In kako zelo prijetno je, ko ne rabim ničesar skrivati, ampak lahko vedno odkrito povem, da sem žalostna/jezna/me je strah …

Seveda pa to ni prišlo čez noč, ampak sva morala za to veliko delati na sebi, tako vsak zase kot oba skupaj. In prav gotovo se je izplačalo.

In zdaj, ko je prispevek prebran, se verjetno sprašuješ, kaj točno so zdaj te moje male sreče?

Torej: – hvaležna sem za:

  • topel in čustveno varen dom
  • mojega Robusta, ki ima mehko sredico
  • in pa seveda za najinega črnega Mrcinca

Male_srece

male_srece2

male_srece3

male_srece4

male_srece5

male_srece7

 male_srece6


  1. in med drugim pečejo fenomenalne piškote 

  2. oz. da me ne moti, če jih zaslišim 

  3. oz. me ne bo postavil pred vrata 

  4. in obratno 

  5. m a n i p u l a c i j e 

Male sreče

Ko pride So-šef prej iz službe. In prinese kozarček Nutelle. Kar tako. Ne da bi mu naročila.

Občutek, da je vse tako kot mora biti, ko So-šef in Žival popoldne skupaj smrčita na postelji – in oba ležita na hrbtu 🙂

Ko je vse perilo oprano in se suši na vetrčku in sončku.

Zahod

Ko sedim za računalnikom in delam, pod nogami pa mi leži zvita Žival in renči v snu.

Metulji, ki se pasejo na cvetovih rukole, ki mi je že povsem prerasla v ogromnih loncih na okenski polici pred pisalno mizo.

Sivkini cvetovi, ki so se začeli sramežljivo odpirat.

Vonj sveže pokošene zelenice.

Vonj po timijanu, ki mi ostane na rokah, ko zalivam svoj “vrt v loncih”.

Ko na radiu zavrtijo tale komad KLIK in se ob poslušanju vedno znova nasmehnem in mi je toplo pri srčku, ker je to točno to, kar imava Midva.

Ker sva si Midva vedno bliže in vedno bolj prepletena. Ker sva pravzaprav trije. Z najino Živaljo. Ki je najin največji dosežek, največja ljubezen in največji trud.

Ker je biti Midva vedno bolje in bolje.