Nevljudnost ali nesposobnost?

Prizor z jutranjega sprehoda: z Živaljo greva čez glavi trg, mimo lokala, kjer je na vrtu polno ljudi. Naenkrat zaslišim žvižg, namenjen Živali. Moški, ki ga je klical, mu je zraven še mahal z rogljičkom. Žival poskoči, vesela, da ji je nekdo namenil pozornost, sploh v obliki hrane. Mene skoraj zabriše po tleh, ko sem ga komaj zadržala. Moški v lokalu pa me začudeno gleda, ker nisem dovolila, da mu da rogljiček. Jaz sem potem porabila še skoraj minuto, da sem naštelala Žival, da sva lahko normalno šla naprej.

Potem sem se počutila slabo – češ da sem bila nesramna do tistega človeka, le kaj si bo mislil o meni, pa ubogi pes, ker ni mogel dobiti rogljička, pa saj moški ni hotel nič slabega …

Po drugi strani je pa tako, da je lastništvo psa odgovornost, ki je pri velikem psu še večja. Če bi mu namreč pustila, da poleti k mizi po rogljiček, bi potrdila neželeno vedenje. Kajti Pes bi to razumel tako: nekdo (kdor koli) me pokliče in če hitro (ne glede na reakcijo osebe, ki me ima na povodcu) odletim tja, bom nagrajen. Na poti tja bi lahko koga podrl, zrušil mizo, ali pa na smrt prestrašil koga, ki se psa boji. Kaj če bi bila vmes cesta?

Skratka, danes sem dala vzgoji prednost pred vljudostjo, kar je bila dolgoročno gledano pravilna rešitev, ustrežljivemu delu mene pa se še vedno zdi, da sem bila nesramna do drugih, da bi se lahko drugače odzvala (najprej umirila psa in potem šla po rogljiček, pa še kakšen scenarij bi se našel) …

Ne pa bilo slabo, če bi ljudje vedeli, da se najprej ogovori vodnika in se ga vpraša, ali lahko pobožajo psa, mu dajo priboljšek, mu vržejo žogo …

a1

a2

a3

Na sprehodu z Mojzesom

Ta najina črna kepa dlake je zelo zabaven sosprehajalec. Ali bolje rečeno, zelo opazen sosprehajalec. Zaradi propagande o grozljivih zločinih rotvajlerjev, njegove velikosti in črne barve1 veliko ljudi pred srečanjem razmišlja, kaj jim je storiti.

Običajno preverijo, na kateri strani je Velika Črna Zver, potem pa gredo mimo po drugi strani potke in se nama v loku izognejo. Seveda Mokroliz ne hodi kar po svoje in plaši nič hudega slutečih sprehajalcev – kadar koga srečava, hodi lepo ob meni, jaz pa poskrbim, da gredo mimoidoči mimo mene in ne mimo njega. Saj ne, da bi jim odgriznil roko ali kateri drug ud, pač pa bi jih morda pozdravil – povohal, pustil sled sline ali pa preveril, če je v tisti vrečki iz trgovine kaj zanj.

Redni jutranji sprehajlci so ga že vajeni in izkušnje so jih naučile, da se naše srečanje ne bo končalo v luži krvi.

Posebna sorta so pa nekatere ženske (in en starejši gospod) z malimi kužki.2 Ker se same bojijo psov, ki so večji od podgane, so ta strah prenesle na svoje kosmatince. Za povrh pa njihovi psi in one niso niti od daleč povohali pasje šole ali se sploh kaj pozanimali o vzgoji psa. Posledično svoje žverce vlečejo na povodcu in jih ne znajo naučiti, da se NE laja in renči na vsako žival, ki gre mimo, ali celo zaganja vanjo. Če imaš pol kilograma, se lahko to slabo konča.

Velika Črna Zver te provokoacije kar dobro prenaša, čeprav jih ima že počasi dosti – on bi bil njihov prijatelj in ne razume, zakaj so tako sovražno nastrojeni do njega. Sprehajalke je seveda strah, da je Velika Črna Zver tudi tako histerične narave kot one in njihove žverce. Rezultat je vsesplošna histerija.

Ko se s Pesom Velikim sprehajava in daleč pred sabo zagledava zgoraj omenjene sprehajalke, jaz običajno Veliko Zverino pokličem, da hodi ob meni, in do takarat, ko dvignem pogled, je sprehajalna pot prazna – ena gospa na hitro zavije pred blok, druga vleče svojo kepico po pobočju navzdol proti vodi, tretja pa ga drži v naročju in beži z njim proti stadionu, ki je ograjen.

In kje je tu Mojzes? Ja, tudi njemu se je morje razprlo, da je lahko šel mimo.

mojzes1

mojzes2

mojzes3

mojzes4


  1. ja, zelo zanimivo je, da ljudje povsem različno reagirajo na črne kot pa na svetle pse – svetli so kul, črni pa strašni 

  2. tu moram posebej omeniti, da ne posplošujem – takšne niso VSE gospe z malimi kužki, večina je povsem skulirana