Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov

Guernseyjsko-drustvo-za-knjizevnostGuernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov je takšna prijetna knjiga, ki te poboža in jo bereš počasi, da bi čimdlje trajala.

Dogaja se po drugi svetovni vojni, ko se ljudje zopet postavljajo na noge. Razmere še niso idealne, rane so še sveže in boleče, vendar pa so vsi polni optimizma – saj je vojne naposled le konec. Kljub temu, da se zgodba odvija v povojnem obdobju, je pripoved vedra in na mestih prav zabavna. Je hvalnica prijateljstvu in knjigam.

Glavna junakinja je pisateljica Juliet, sicer iz Londona, ki je med vojno zaslovela s pisanjem kolumn, ki so spravljale Otočane v dobro voljo. Kolumne po vojni izda v obliki knjige, ki jo nato promovira po Otoku.

Po spletu okoliščin si začne dopisovati s prebivalci otoka Guernsey, natančneje s člani Guernseyjska društva za književnost in pito iz krompirjevih olupkov, kasneje pa še z ostalimi Guernseyjčani, da bi si izoblikovala čimjasnejšo sliko o tem, kako so oni doživljali vojno, saj so bili več let odrezani od sveta.

Zgolj opisovanje ljudi in krajev ne zadošča, zato se Juliet odloči, da v živo spozna člane književnega društva in otok Guernsey.

Še zanimivost – knjiga  je napisana v pismih in tako bralec lahko vidi dogodke z zornega kota različnih pripovedovalcev. Kljub temu zgodba teče gladko in kmalu kar pozabiš, da je napisana na neklasičen način.

Vsekakor priporočam v branje.

 

Northangerska opatija, Jane Austen

Roman  je v izvirniku izšel šele po pisateljičini smrti in je označen kot pisateljičin najbolj lahkoten roman.

Meni se je prav gotovo zdel najbolj smešen. Glavna junakinja je sedemnajstletna Catherine iz dobre družine, dekle, željno pustolovščin, s katerimi so bogato posuti gotski romani, ki jih je strastno prebirala. Pisateljica v svojem zabavnem slogu takole opisuje njeno navdušenje nad čtivom: »/…/ kajti pod pogojem, da se iz njih ni dalo pridobiti ničesar, kar bi bilo podobno koristnemu znanju, pod pogojem, da je šlo samo za zgodbo brez vsakega premišljevanja, ni imela nikdar nobenih zadržkov do knjig na splošno.«

Northangerska opatija

Čeprav se roman odvija v 19. stoletju in je glavno dogajanje zgoščeno okoli vprašanja, ali ji njena simpatija vrača naklonjenost ali ne, je zgodba zabavna in ponuja tudi kakšno vprašanje v razmislek. Na primer – ali je v naglici sklenjeno prijateljstvo, kjer se besede močno razlikujejo od dejanj, prav res iskreno, ali so odnosi v družini res takšni kot so videti na prvi pogled in kaj je smisel pogovora, kjer govorita obe prijateljici hkrati »/…/ veliko bolj pripravljeni podatke dajati kot pa sprejemati, in vsaka je slišala le malo tistega, kar je povedala druga.«

Torej – Catherine spremlja starejši par na počitnice v Bath. Tam sklene nova poznanstva in se zaljubi. Nauči pa se tudi reči ne. Čeprav je videti precej naivna, pa se dobro znajde, saj jo iz vsake situacije reši prav njena iskrenost.

Med branjem sem se glasno smejala, saj je avtorica opisovala dogajanje s pridihom ironije in kljub temu ohranila naklonjenost do glavne junakinje.

Najbolj zabaven odstavek v celotnem romanu pa je bil zagotovo tale: »Gospodična Morland, o razumu žensk ne more imeti nihče boljšega mnenja, kot ga imam jaz. Mislim, da jim je narava naklonila toliko, da se jim nikoli ne zdi potrebno, da bi uporabljale kaj več kot polovico.«