Uvod v praznike

Tale objava zamuja vsaj en teden, vendar jo bom vseeno spustila na plan 🙂

Že ves december sem razmišljala, kakšno smrekico bi imela – bi narezala smrekove veje in jih napikala v velik rdeč lonec za rože, bi morda ustvarila kaj drugačnega – npr. na kartonast stožec nalepila bunkice … Nobena ideja se mi ni prav usedla.

Potem pa sem v soboto zvečer spremljala Robusta v trgovino za mojstrovalce. Ko sem gledala vse bunkice, lučke, svetleče zlate in srebrne okraske, razne figurice … mi je začelo iti na jok. Ja, vem – prav nenavadno. Ampak mislim, da so bile to solzice mojega notranjega otroka, ki si je vedno želel ta božični kič. Seveda sem se v hipu odločila – imela bova umetno smrečico s čisto običajnimi bunkicami.

Tako imava smrečico z rdečimi bunkicami (za katere najina Žival misli, da so male žogice in vztrajno sedi pred smrečico v upanju, da bova sprevidela grozno zmoto – da so te žogice namenjene njemu in niso za na drevešček) in zlato zvezdo na vrhu. In pa s pisanimi lučkami.

Vsak od nas treh ima pa na njej čisto svoj okrasek – Robust slončka, jaz snežaka, najina Mala Pikica pa jelenčka.

V tem prazničnem duhu pa so prišli na vrsto tudi arašidovi piškotki s čokolado – recept sledi jutri.

smrekica1

smrekica2

smrekica3

smrejica4

smrekica4

December

December. Začne se s travniki, pobeljenimi od mraza, v mestih postavijo stojnice in prižgejo lučke, na radiu zavrtijo Last Christmas, izložbe so praznično okrašene, v nakupovalnih centrih porabim kakšno minuto več, da najdem prosto parkirno mesto, in skoraj mi ne uspe skočiti v trgovino, ne da bi pristala v vrsti pred blagajno.

Pogosto slišim – joj, ti prazniki, kako brezveze, ko je že na začetku decembra vse okrašeno, vsepovsod gužva, trgovci bi radi čimveč prodali, pa te božične pesmi …

No, jaz se že vse od prvega mraza naprej veselim decembra. Zame je to tak pravljični mesec, v katerem spustim na plan svojega notranjega otroka.

V otroštvu sem imela predstavo o tem, kakšne praznike si želim, pa ni bilo nikoli tako – moja pričakovanja, želje, navdušenje so bili že v kali zatrti. Vedno sem zavidala vsem, ki so na veliko praznovali – krasili, pekli piškote, položili darila pod smreko, kjer je v domovih vladala toplina … In ker tega nisem imela, sem na veliko zavijala oči, ko so v nakupovalnih centrih postavili luškane severne medvede in pingvinčke, in se pritoževala nad temi skomercializiranimi bednimi prazniki.

K sreči sem potem odrasla in se postavila na svoje noge. Nekje vmes pa sem spoznala svojega Robusta. In ravno v prvih decembrskih dneh sva ugotovila, da prav zares uživava v družbi drug drugega in da bi bilo prav lepo, če bi se držala za roke in skupaj stopala naprej. Od takrat ima december pri meni še pomembnejšo vlogo.

December je zame upanje, ljubezen, družina, vera v čudeže, pravljično vzdušje, vonj po cimetu, prižgane lučke, venček na vratih, mir, stiskanje na kavču, gledanje božičnih filmov, poslušanje božičnih pesmi (med mojimi najljubšimi je tale /KLIK/ in tale /KLIK/), peka piškotov, cartanje, gledanje lučk, krašenje stanovanja, darila pod smrekco …

Skratka, decembra postanem čisto kičasta in to mi je zeeeelo všeč 🙂

Včeraj pa je po naši hiši ropotal g. Parkelj Rogljati v družbi g. Miklavža Dobrodušnega. Vsem pridnim družinskim članom je v košaricah pustil tele puhaste vražičke. Pečeni so bili v Peklenski pekarni po receptu Ane, ki kuha (KLIK). Ker je Pekel ves čas enakomerno segret, so se še posebej lepo spekli 😉

miklavž1

miklavž2