Nevljudnost ali nesposobnost?

Prizor z jutranjega sprehoda: z Živaljo greva čez glavi trg, mimo lokala, kjer je na vrtu polno ljudi. Naenkrat zaslišim žvižg, namenjen Živali. Moški, ki ga je klical, mu je zraven še mahal z rogljičkom. Žival poskoči, vesela, da ji je nekdo namenil pozornost, sploh v obliki hrane. Mene skoraj zabriše po tleh, ko sem ga komaj zadržala. Moški v lokalu pa me začudeno gleda, ker nisem dovolila, da mu da rogljiček. Jaz sem potem porabila še skoraj minuto, da sem naštelala Žival, da sva lahko normalno šla naprej.

Potem sem se počutila slabo – češ da sem bila nesramna do tistega človeka, le kaj si bo mislil o meni, pa ubogi pes, ker ni mogel dobiti rogljička, pa saj moški ni hotel nič slabega …

Po drugi strani je pa tako, da je lastništvo psa odgovornost, ki je pri velikem psu še večja. Če bi mu namreč pustila, da poleti k mizi po rogljiček, bi potrdila neželeno vedenje. Kajti Pes bi to razumel tako: nekdo (kdor koli) me pokliče in če hitro (ne glede na reakcijo osebe, ki me ima na povodcu) odletim tja, bom nagrajen. Na poti tja bi lahko koga podrl, zrušil mizo, ali pa na smrt prestrašil koga, ki se psa boji. Kaj če bi bila vmes cesta?

Skratka, danes sem dala vzgoji prednost pred vljudostjo, kar je bila dolgoročno gledano pravilna rešitev, ustrežljivemu delu mene pa se še vedno zdi, da sem bila nesramna do drugih, da bi se lahko drugače odzvala (najprej umirila psa in potem šla po rogljiček, pa še kakšen scenarij bi se našel) …

Ne pa bilo slabo, če bi ljudje vedeli, da se najprej ogovori vodnika in se ga vpraša, ali lahko pobožajo psa, mu dajo priboljšek, mu vržejo žogo …

a1

a2

a3

Prebijam led

Če ne bi imela uporabniškega imena in gesla shranjena na računalniku, verjetno sploh več ne bi mogla pisati na tale moj zapuščeni blog.

V času blogovske odsotnosti sem pridno obiskovala nadaljevalni tečaj šivanja, kjer trenutno pod budnim očesom potrpežljive učiteljice, ki pravi, da je šivanje enostavno, šivam tole jakno.

Doma sem tudi ustvarjala in si zašila nekaj kosov garderobe, za katere srčno upam, da jih bom uspela poslikati in objaviti.

Seveda sem veliko delala – kajti kot s.p.-jevka imam to svobodo, da lahko delam tudi ob vikendih in med prazniki 😉 in to v pižami!

Pa kuhala sem, pekla, telovadila, sprehajala Žival …

Edino na blog nisem pisala. Nisem čutila pravega navdiha, pa vmes se mi je zdelo, da je vse skupaj morda brezveze, češ koga to sploh zanima … Skratka, v glavi so se mi je motala, zamotala in odmotala tisoč in ena misel.

Ampak vse od novega leta naprej je bil glasek, ki je želel kaj objaviti, vedno glasnejši. Želji sem pustila, da še malo dozori, in jo preverila, ali namerava ostati dlje ali pa je prišla le na obisk.

Skratka, tale prispevek je predvsem zato, da malo prebijem led. Po tako dolgi odsotnosti se mi zdi, da bi morala napisati kar nekaj velikega, da bi bilo dovolj dobro …

 In še nekaj fotk, ki so se nabrale na telefonu:

s1

s2

s3

s4

s6

s7

s8

s5

s9