In prišla je Lila

 

mms_img247099214

Večkrat slišim (in načeloma tudi verjamem), da ni naključij in da se vse zgodi z namenom. No, v to sem resno podvomila prve tri tedne, ko sva pripeljala Lilo domov. Kar naenkrat ni nič več steklo – bila je glasna, lulala in kakala je povsod, ni mogla biti sama niti 2 minuti, Ares je bežal iz hiše, ko jo je samo zagledal, ponoči sva jo tudi po trikrat nosila ven na -8, v stanovanju je zavladal kaos, kar naenkrat je bilo vse prenatrpano, razmetano, umazano …

 

mms_img8872093

Kar pozabila sem, zakaj sem si že več let želela še enega psa.

No, potem pa je poporodna depresija minila, bika sva zgrabila za roge in zdaj je Lila naša polnopravna družinska članica. Nova učiteljica. Prinesla je ogromno zelo pomembnih spoznanj, naju zdramila, odprla nova obzorja …

 

mms_img1922265699

In zdaj smo že celo nekaj noči prespali brez izhodov.

 

mms_img-2094886450

Ares je na začetku ni najbolje sprejel, ker je bila glasna in nemirna. Zdaj pa ji že pusti, da leži zraven njega – če je umirjena, seveda. In tako jo tudi uči, da se histeriranje ne izplača.

 

mms_img-1052218321

Da jo predstavim: Lila je mešanka, ki sva jo posvojila v zavetišču Brežice. Skotena naj bi bila 1.11.2015. V zavetišče je prišla malo pred božičem s setrico in bratcem, po tem ko jih je nekdo zapakiral v kartonsko škatlo in poklical zavetišče, da jih je našel … V zavetišču je preživela približno 14 dni. To je pomenilo 14 dni brez mame, ki bi ji kazala  meje in jo usmerjala, in brez človeka, ki bi nadaljeval delo pasje mame. Na pogled je kot kraški ovčar, prednje tačke in dlaka na prsnem košu pa spominajo na šarplaninca. Veterinar pravi, da bo odrasla tehtala kakšnih 15 kg. Bomo videli. Na koncu bo pa 72-kilogramska šarplaninka 😉

 mms_img-660699651_2

 

 Slike je posnel gospodar, ko je Lila imela še dobra 2 kilograma. Zdaj jih ima že 4. 🙂 Ares pa še vedno vztraja pri 50ih.

Na sprehodu z Mojzesom

Ta najina črna kepa dlake je zelo zabaven sosprehajalec. Ali bolje rečeno, zelo opazen sosprehajalec. Zaradi propagande o grozljivih zločinih rotvajlerjev, njegove velikosti in črne barve1 veliko ljudi pred srečanjem razmišlja, kaj jim je storiti.

Običajno preverijo, na kateri strani je Velika Črna Zver, potem pa gredo mimo po drugi strani potke in se nama v loku izognejo. Seveda Mokroliz ne hodi kar po svoje in plaši nič hudega slutečih sprehajalcev – kadar koga srečava, hodi lepo ob meni, jaz pa poskrbim, da gredo mimoidoči mimo mene in ne mimo njega. Saj ne, da bi jim odgriznil roko ali kateri drug ud, pač pa bi jih morda pozdravil – povohal, pustil sled sline ali pa preveril, če je v tisti vrečki iz trgovine kaj zanj.

Redni jutranji sprehajlci so ga že vajeni in izkušnje so jih naučile, da se naše srečanje ne bo končalo v luži krvi.

Posebna sorta so pa nekatere ženske (in en starejši gospod) z malimi kužki.2 Ker se same bojijo psov, ki so večji od podgane, so ta strah prenesle na svoje kosmatince. Za povrh pa njihovi psi in one niso niti od daleč povohali pasje šole ali se sploh kaj pozanimali o vzgoji psa. Posledično svoje žverce vlečejo na povodcu in jih ne znajo naučiti, da se NE laja in renči na vsako žival, ki gre mimo, ali celo zaganja vanjo. Če imaš pol kilograma, se lahko to slabo konča.

Velika Črna Zver te provokoacije kar dobro prenaša, čeprav jih ima že počasi dosti – on bi bil njihov prijatelj in ne razume, zakaj so tako sovražno nastrojeni do njega. Sprehajalke je seveda strah, da je Velika Črna Zver tudi tako histerične narave kot one in njihove žverce. Rezultat je vsesplošna histerija.

Ko se s Pesom Velikim sprehajava in daleč pred sabo zagledava zgoraj omenjene sprehajalke, jaz običajno Veliko Zverino pokličem, da hodi ob meni, in do takarat, ko dvignem pogled, je sprehajalna pot prazna – ena gospa na hitro zavije pred blok, druga vleče svojo kepico po pobočju navzdol proti vodi, tretja pa ga drži v naročju in beži z njim proti stadionu, ki je ograjen.

In kje je tu Mojzes? Ja, tudi njemu se je morje razprlo, da je lahko šel mimo.

mojzes1

mojzes2

mojzes3

mojzes4


  1. ja, zelo zanimivo je, da ljudje povsem različno reagirajo na črne kot pa na svetle pse – svetli so kul, črni pa strašni 

  2. tu moram posebej omeniti, da ne posplošujem – takšne niso VSE gospe z malimi kužki, večina je povsem skulirana