Depresija

Zadnje dni se veliko govori o depresiji in samomoru. Zame je ta tema še vedno zelo osebna. V takšnih pogovorih niti ne vem, kaj naj rečem – če sploh kaj. Če sem z ljudmi, ki me poznajo, bodo slej ko prej v zadregi obmolknili. Če sem s tistimi, ki me poznajo le bežno – no, tam sem pa jaz v zadregi. Prvič – najraje se ne bi pogovarjala o tem, drugič – če se bom začela pogovarjati o tem povsem iskreno, obstaja velika možnost, da me bodo začeli gledati pomilovalno,1 in tretjič – ne vem, najaraje bi speljala temo stran.

Depresija in njena milejša oblika – malodušje, sta precej resni stanji. Ampak zdi se mi, da tako pogosti, da to niti ni nekaj alarmantnega oz. ljudje tega ne jemljejo kot nekaj resnega. Šele ko dolgo traja, brez nekaj dni boljšega počutja, potem šele morda nekateri, ampak zelo redki, poiščejo pomoč.

Tisti, ki poiščejo pomoč preko osebnega zdravnika, pristanejo pri psihiatru – tam dobijo zdravila in pogovor morda enkrat na mesec. No, v to ne verjamem. To je kot metadon namesto heroina.

Kajti če smo depresivni, za to obstaja razlog – in zdravljenje posledic oz. simptomov ne bo kaj dosti pomagalo, če prej ne najdemo vzroka za takšno stanje.

Primer: če komaj dvajsetleten fant hodi k psihiatru, ki zanj stori le to, da mu predpiše zdravila, cela družina hodi okoli njega po prstih, hočejo ugoditi v vsaki njegovi muhi želji, spi do popoldneva, dneve preživlja zaprt v hiši in pred računalnikom, ati in predvsem mama naredita vse namesto njega … No, verjetnu bi bilo zanj bolje, če ne bi dobival zdravil, pač pa bi šel na pravo terapijo, kjer bi spoznal sebe in družinske vzorce, kjer bi ga spodbudili k samostojnosti. Če bi mu mama pomagala tako, da bi ga naučila odleteti iz gnezda. Če bi ga spodbujala na poti v samostojnost, ga naučila odgovornosti, razmerja med dejanjem in posledicami …

Ampak pri nas je še vedno tako – psihoterapija je precej stigmatizirana, sicer vedno manj, ampak za večino je to nekaj, kar je sicer ok, ampak za druge. Pravzaprav je družbeno veliko bolj sprjemljiv obisk pri šlogarci, kot pa obisk pri psihoterapevtu.

In meni je še vedno zelo zabavno, ko omenim, da grem na terapijo in je sogovornik v zadregi – a res, kaj pa je narobe? Zakaj pa greš tja? Saj si pa ja videti normalna. Pa saj si dobre volje … To je le nekaj od simpatičnih odzivov.

Oziroma bom povedala tako – če bi po svetu hodila z mislijo, kako mi ni za živet, kako je življenje eno samo trpljenje, pa ni denarja, pa kar ne vidim smisla … No take izjave nikogar ne spravijo v zadrego in te ne stigmatizirajo. Če pa rečeš, da si v življenju prišel na točko, ko si se moral odločit, ali želiš živeti polno ali pa biti le pasivni opazovalec življenja … No ja, to je pa že malo preveč … morda že malo preveč nagovori sogovornika.

Tukaj bi rada zdaj napisala lep zaključek, ampak … Besede ne pridejo. Rada bi pisala o odgovornosti posameznika za svoje počutje. O tem, kako depresivni starši negativno vplivajo na otrokov razvoj. Kako izjave starša v smislu – ni mi več za živeti/nič ne bi imel proti, če bi bil mrtev slabo vplivajo tudi na odrasle otroke. In tega je veliko. Veliko preveč. Pravzaprav je vsak tak primer preveč. Kajti v tem času imamo na razpolago vse – informacije in strokovnjake. Pravzaprav celo paleto strokovnjakov, ki nam lahko pomagajo razvozlati temo ter nas podpreti na poti na sonce.

Tale misel je precej klišejska, pa vendar – življenje je prekratko, da v njem ne bi uživali.


  1. Oh, ti revica ti. 

Um in srce

Tole je eden od tistih osebnih prispevkov, za katerega sploh ne vem, če bi ga objavila. Po drugi strani pa izpod mojih prstov ne pride nič drugega, ker mi gre po glavi samo to. In vem, da nisem edina s tako izkušnjo.

V zadnjih šestih letih1 in zlasti odkar delam od doma in okoli mene ni toliko distraktorjev se mi pogosto zgodi, da moja energija močno niha – imam dni, ko bi lahko premikala gore, in dni, ko ne vem, zakaj bi se sploh vstala. Sploh zadnje poletje je bilo hudo, saj sem večino dni komaj zbrala energijo, da sem sprehodila psa.

Seveda sem iskala odgovore, kaj se dogaja. Bilo so različni – preveč delam in se prekurim, morda nisem zadovoljna z delom, lansko poletje pa sem bila prepričana, da je kriva selitev2.

Potem je prišla selitev in prve mesece sem lebdela – cele dneve sem delala, tekla, se ukvarjala s psom, kuhala … Imela sem energije za izvoz.

Ampak nekaterim rečem se ne da ubežati. Tako se je vrnila nepojasnjena utrujenost in na trenutke brezvoljnost. In vprašanje – kaj za vraga je narobe? Sem v čudovitem razmerju z najboljšim in najbolj ljubečim moškim, v razmerju, o katerem sem, preden sem spoznala mojega T., le sanjala. Nad novim stanovanjem sem navdušena – všeč mi je lokacija, kako sva ga uredila, nove sprehajalne poti so super in raznolike. Rada imam svoje delo. …

Jaz pa bi kljub temu kar nekaj dni najraje preživela na kavču in z daljincem v roki.

In kaj me torej blokira? Moja draga terapevtka mi je pokazala nekaj, pred čim bežim, odkar pomnim, in se tega seveda ne zavedam.

Jaz namreč vse predelam razumsko. Moj ratio mi pojasni, zakaj so se mi v življenju zgodile določene (slabe) stvari, odkod izvirajo moji vedenjski vzorci in zakaj sem jih morala spremeniti, zakaj me je kdo prizadel … In seveda moj ratio pojasni, zakaj sem prizadeta, zakaj se je to zgodilo, jaz pokimam in rečem ok, gremo naprej. In zaprem škatlo ter jo postavim daleč daleč stran.

Ampak jaz nisem samo moj um, sem tudi moje srce. Srce, ki je bilo v času odraščanja že tolikokrat zlomljeno. Sem punčka, ki je prehitro odrasla. Punčka, ki ni nikoli skakala po lužah, ker je svojo igrivost skrila in jo nadomestila z resnobnostjo. Otrok, ki je že pred puberteto postal odrasel, ker tisti okoli njega to niso bili.

Punčka, ki je gledala, kako se njen junak iz dneva v dan manjša in ubija. Dokler se ni zares. Punčka, ki svojemu junaku ni nikoli povedala, da je tako zelo jezna nanj prav zato, ker ga ima tako zelo rada. Da ne upa izraziti bolečine, ker bi jo pokopala. Da bi dala življenje zanj. Pa je na koncu on dal svoje življenje. In punčka je ostala brez svojega junaka in brez možnosti, da bo mu kdaj povedala, da je bil v njenem otroštvu edini, ob katerem je sploh imela možnost, da je bila za trenutek otrok.

Ampak moj um pravi – Barbara, to se je zgodilo zato in zato. Ti na to nisi imela vpliva. Bila si otrok. Vsak je odgovoren sam zase in za svoja dejanja. Tako, zdaj veš, poglavje zaključeno, gremo naprej.

Ta moj um je super, ampak srce, srce je pa vztrajno. In vsi ti moji trenutki in dnevi brezvoljnosti so bili moje srce, ki je hotelo na plan, in moj um, ki mu ni dopustil …

Zdaj vem za njun boj. In vsake toliko spustim srce na plan. In boli. Tako zelo boli. In um se močno upira. Ampak vsakič, ko dovolim srcu, da izjoče bolečino, se naslednji dan počutim bolje. Moja energija je bolj pretočna, sem spočita, imam energijo za delo, bolj intenzivno čutim veselje, ljubezen … Kot po poletnem dežju, ko izginejo prašni delci in postanejo barve bolj žive.

Vem tudi, da bi me vsa ta bolečina prej dotolkla. Da sem šele zdaj v dovolj varnem odnosu in okolju, da jo lahko spustim ven.

In da imam zdaj ob sebi svojo skalo – mojega T., ob katerem spoznavam, kaj pomeni popolna predanost, razumevanje in brezmejna ljubezen.

In še več – da sama postajam svoja skala, ker postajam cela.


  1. še bolj za nazaj ne vem, ker nisem imela toliko samozavedanja 

  2. čakanje, da bo stanovanje nared za vselitev, občutek, da sem nekej vmes – nezadovoljna v starem domu in v pričakovanju novega