Jutranja srečanja

Jutranji sprehodi so fajn. Počasi s kisikom poživijo možgane. Na sprehajalni poti ni gneče. Srečujeva vedno iste sprehajalce s povodci in brez. Med njimi so taki, ki jim je Mokroliz všeč, taki, ki jim je vseeno zanj, in taki, ki se ga bojijo.

Med slednjimi je gospa s pekinezerjem, ki se vedno skrije med garaže.

Nekajkrat sva pa srečala tudi drugo gospo s pekinezerko. Mala gospodična je bila na videz mirna, ko pa sta se z Mokrolizom povohala, se je zakadila vanj. Tako je bilo dvakrat, potem pa sem si rekla, da je dovolj, in sva raje šla mimo. In po kakšnem mesecu smo se ta teden spet srečali. Ker je na tistem delu pot ozka, sem Mokroliza posedla, da je bilo zanju dovolj prostora, da gresta mimo. No, mala škratinja je takoj začela lajati, renčati in se zaganjati vanj. Gospa me je kljub temu vprašala, če se lahko povohata. Seveda sem rekla ne, ker ne vem, kdaj bo Mokrolizu dovolj malih zaganjačev. Ampak (!) gospa me je prepričevala, da je njena psička zelo prijazna in da ni razloga, da ju ne bi sputila skupaj. Sicer je morala govoriti glasno, da je preglasila renčanje in lajanje, pa vendar …

Ali gospa  z mopsom, ki pobegne pred blok ali na drugo stran potoka. Čeprav – tu moram omeniti velik napredek. Vedno, ko naju je zagledala, je panično odkorakala v nasprotno smer, pes je histerično lajal (no, pri mopsih se to sliši bolj kot astmatični napad), ona mu je prigovarjala (ne ukazovala), naj bo tiho … Dokler nekega jutra ni mogla zbežati, ker je klepetala z drugo sprehajalko (ki sprehaja Mokrolizovo prijateljico). Takrat je videla, da Mokroliz ne raztrga manjših psov, ampak jih le izdatno poliže.

In naslednji dan naju je pozdravila (prej mi več mesecev niti odzdraviti ni hotela). Ob tem mi je postalo kar toplo pri srčku. Pa ne samo to – zdaj včasih tudi poklepetava, sicer vsaka na svoji strani potoka, pa vendar. Neverjetno, kako take malenkosti polepšajo začetek dneva.

 jutranja1

jutranja2

jutranja3

jutranja4

jutranja5

jutranja6

Jutranja kavica z Živaljo

Sproščujoče in prijetno. Dobra kava v dobri družbi. Na petkovo jutro 🙂

Glasnhov se je spet izkazal kot pravi šarmer. Usedel se je pred natakarico, da ga je počohala1 Seveda je takoj podlegla njegovemu nasmejanemu ksihtu. In potem ga je vprašala, če zna dat tačko. Seveda si Mrcinc ni dal dvakrat reči in ji je ponosno ponudil svojo orjaško šapo.

Na tem mestu mi verjetno ni treba posebej omenjati, da sem ponosno žarela in se trudila ostati lažno skromna 😉

Malo manj pa sem se trepljala po rami, ko sva odhajala in je hotel na loncu z rožami pustiti sporočilo za druge zverine.

Jutranja kavica

Jutranja kavica1

Jutranja kavica2


  1. ja, 50-kilogramsko kepo dlake je težko spregledati