Jutranji tek

Po res dolgem času sva z Mokrolizom včeraj tekla že zjutraj.1 Vreme sicer ni bilo ničkaj obetavno in ko sem stopila skozi vrata je celo malo škropilo. Na pragu sem še malo pomišljala – ali ne bi bilo bolje Pesota Črnega samo sprehoditi po ravnem, tekla bi pa raje popoldne. Toda k sreči se je oglasil tekaški del mene, ki me je spodbudil, naj obujem tekaške copate in se ne zmenim za lenobne vzgibe.

Že po kakšnih dvesto metrih je dvom izpuhtel. Bilo je fantastično. Zrak svež, po obronkih so se dvigale meglice,2 sledi jutranje zaspanosti so kaj kmalu izginile.

Ker sem v 8. tednu Teka za začetnike, ki je “recovery week”, sva tekla bolj u izi – vmes sva se ustavljala in fotkala3 ter brala in pisala sporočilca4 in pa nasploh uživala.

Doma sem naredila še vaje za moč, se dobro raztegnila, stuširala – ura je bila šele pol desetih! Zato sem si ta teden postavila izziv, da bom vse tri trenineg opravila zjutraj.

Zakaj mi je bolje teči zjutraj?

  • želodec je še skoraj čisto prazen
  • narava se še prebuja
  • zrak je bolj svež
  • cel dan ne visi nad mano misel, da me čaka še trening5
  • popoldne in zvečer sem prosta in lahko počnem še druge stvari, ki me veselijo6
  • če se zjutraj dobro prediham, sem cel dan polna energije in pozitivno nastrojena7
  • že pred začetkom dneva si prečistim glavo

Spodaj pa so slikice od včerajšnjega jutranjega teka.

jt

jt2

jt3

jt4

jt5

jt6

jt7

jt8


  1. Zahvala gre Jasni, ki me je s svojo objavo na FB – da ima s svojim zverinicama za sabo prvi teden teka – motivirala in spravila v dobro voljo. 

  2. ne vem, če bom kdaj razumela to svoje navdušenej nad meglicami 

  3. jaz 

  4. predvsem Mokroliz 

  5. pa čeprav uživam v teku, ga je včasih popoldne/zvečer težko stlačiti na urnik 

  6. ali delam, če sem v gužvi, ali pa gospodinjim 

  7. baje sem prijetnejša, odkar spet redno tečem 

Deževna jutra, sivi dnevi

Že lep čas si želim sončnega vikenda, da bi lahko s Pikecom Črnim in Robustom nabirali vitamin D na kakšni novi lokaciji. Zaenkrat nam očitno ni namenjeno.

In ko sem včeraj zjutraj, zavita v deko in zložena v naslonjaču, brala knjigo in srkala jutranjo kavico, sem ob pogledu skozi okno razmišljala, kako je to ne-jesensko in ne-zimsko vreme brezvezno. Zunaj je megla, dež, vse je sivo in rjavo. Nikjer nobene žive barve – sinje modrine neba, živahne zelene na travnikih, tople oranžne na listju, ki bo vsak čas odpadlo … Skoraj bi se pustila zvleči v spiralo “oh-joj-kako-sem-jaz-boga-in-nič-ne-morem-narediti-da-bi-se-počutila-bolje”.

Ob srkanju res dobre kave z aromo po lešnikih in javorjevem sirupu in knjigi, ki me je odpeljala v megličasto in deževno irsko pokrajino, odločila, da je pravzaprav vse odvisno od mene – lahko se smilim sama sebi in ves dan preždim med štirimi stenami z daljincem v roki in grem sama sebi na živce ali pa naredim iz teh limon super limonado.

Tako sem po enem tednu abstiniranja oblekla tekaške pajkice in svoje super duper nepremočljive tekačice, ki so kot narejene za tek po blatu. Pikec Črni, ki ga malo vlage z neba ne gane, je navdušeno premikal tačke v malo hitrejšem tempu. Na vrhu hriba pa me je malo čukasto gledal, ko sem občudujoče vzdihovala ob pogledu na oblake in meglice.

Domov sva pritekla (no, Pikec Črni je le malo hitreje hodil) premočena, blatna in nasmejana. Na srečo Pikec Črni ni bil tako poln energije kot jaz in se je po zajtrku in izdatnem čohljanju zavlekel na posteljo in nič kaj sramežljivo zadrnjohal. Midva z Robustom pa sva se odločila, da lahko greva kdaj od doma tudi brez povodca in sva se odpravila v prestolnico po nakupih.

Med vožnjo sva se pogovarjala, kako pogled skozi okno stanovanja ali iz avta razkriva le sivino in daje občutek, da na tem svetu ni nič lepega. In kako je prav nasprotno, če greš v naravo – kako te ne glede na vreme napolne z energijo. Kako v tudi v dežju, blatu in megli v naravi vidiva kup lepih prizorov in naju blato in vlaga niti ne ganeta. Kako je narava vedno polna navdiha.

In v tem duhu sem tudi danes zjutraj, ko se je moj Robust še sprehajal po deželi sanj, pripela Pikeca Črnega in se pognala v hrib.

Spodnje fotke je posnel moj Robust danes popoldne, ko sta bila s Pikecom Črnim na sprehodu.

dež1

dež2

dež3

dež4

dež5

dež6

dež7

dež8

Očiščenje

Hecno je, če v ponedeljek zjutraj pišem o petku popoldne, pa vendar …

Delovni teden je bil zeeelo natrpan, z vstajanjem ob 5ih zjutraj, kakšno skodelico kave več, kot običajno, in v petek se mi je že zdelo, da diham na škrge. Odštevala sem strani in besede, ko bom lahko poklopila računalnik.

Skozi okno kabineta sem lahko videla čisto modro nebo in sonček. Žival pa me je izsiljujoče manipulativno proseče gledala, da greva ven.

In sva šla. Tečt.

Običajno tečeva zjutraj, ampak v petek mi je bilo premrzlo in sva se raje sprehodila. Tako sem lahko spet ugotovila, kako se jutranji in popoldanski tek razlikujeta.

Jutranji je osvežilen, prebudi, požene kri po žilah in prediha možgane. Vmes si običajno delam sezname, kaj vse me čaka tisti dan, kaj moram narediti, načrtujem, kako bom vse stlačila v en dan … In ko prideva domov, Žival je, jaz se stuširam in zdi se mi, da se je šele takrat delovni dan šele zares začel (pa čeprav so za mano že tri ure dela).

Popoldne pa je bolj sproščeno. Če sije sonce, me žene ven želja po svežem zraku in sončnih žarkov (in ne gola obveznost). Kakšno stopinjo topleje je. Misli ne begajo k seznamom in obveznostim, ampak zapirajo poglavja delovnega dne, delajo kljukice na seznamu opravljenih del, razmišljam o lepi naravi, o tem, kaj bi lahko dobrega skuhala/spekla …

In v petek sem se lahko naslajala ob misli, kako mi pravzaprav tisti dan ni treba nič več početi in me ne preganja noben rok, ker me je po dveh mesecih čakal vikend brez delovnih obveznosti. Yes!

Pot sva malo podaljšala in našla nove jase in nove gozdne steze, vzdihovala sem ob oranžnem sončnem zahodu, Žival pa je nestrpno pihala skozi nos, ko je morala čakati, da sem naredila že n-to fotko. Če je bilo pa tako zelo lepo!

 petek1

petek2

petek3

petek4

petek5

petek6