Jutranji tek

Po res dolgem času sva z Mokrolizom včeraj tekla že zjutraj.1 Vreme sicer ni bilo ničkaj obetavno in ko sem stopila skozi vrata je celo malo škropilo. Na pragu sem še malo pomišljala – ali ne bi bilo bolje Pesota Črnega samo sprehoditi po ravnem, tekla bi pa raje popoldne. Toda k sreči se je oglasil tekaški del mene, ki me je spodbudil, naj obujem tekaške copate in se ne zmenim za lenobne vzgibe.

Že po kakšnih dvesto metrih je dvom izpuhtel. Bilo je fantastično. Zrak svež, po obronkih so se dvigale meglice,2 sledi jutranje zaspanosti so kaj kmalu izginile.

Ker sem v 8. tednu Teka za začetnike, ki je “recovery week”, sva tekla bolj u izi – vmes sva se ustavljala in fotkala3 ter brala in pisala sporočilca4 in pa nasploh uživala.

Doma sem naredila še vaje za moč, se dobro raztegnila, stuširala – ura je bila šele pol desetih! Zato sem si ta teden postavila izziv, da bom vse tri trenineg opravila zjutraj.

Zakaj mi je bolje teči zjutraj?

  • želodec je še skoraj čisto prazen
  • narava se še prebuja
  • zrak je bolj svež
  • cel dan ne visi nad mano misel, da me čaka še trening5
  • popoldne in zvečer sem prosta in lahko počnem še druge stvari, ki me veselijo6
  • če se zjutraj dobro prediham, sem cel dan polna energije in pozitivno nastrojena7
  • že pred začetkom dneva si prečistim glavo

Spodaj pa so slikice od včerajšnjega jutranjega teka.

jt

jt2

jt3

jt4

jt5

jt6

jt7

jt8


  1. Zahvala gre Jasni, ki me je s svojo objavo na FB – da ima s svojim zverinicama za sabo prvi teden teka – motivirala in spravila v dobro voljo. 

  2. ne vem, če bom kdaj razumela to svoje navdušenej nad meglicami 

  3. jaz 

  4. predvsem Mokroliz 

  5. pa čeprav uživam v teku, ga je včasih popoldne/zvečer težko stlačiti na urnik 

  6. ali delam, če sem v gužvi, ali pa gospodinjim 

  7. baje sem prijetnejša, odkar spet redno tečem 

Tek za začetnike

Tečem že več kot deset let. Prvič sem začela teči zaradi močne potrebe po gibanju, stika z naravo in zaradi sproščanja napetosti. To je bilo na koncu gimnazije. Pozitiven stranski učinek je bilo tudi kopnenje maščobnih blazinic. Potem na faksu je moja želja po teku izpuhtela, vrnila pa se je nekje v četrtem letniku – spet kot ventil za sproščanje.

Ko sem bila psihično v največjih globinah in predelovala precej težke dogodke in občutke, sem tekla vsak dan, včasih tudi dvakrat – za preživetje sem rabila dozo endorfinov, da sem se vsaj za kratek čas odklopila od sebe in sveta. Tek je bil zame kot meditacija – pri višjem srčnem utripu. Pogosto sem se tako izklopila, da se doma nisem spomnila, kje sem sploh tekla.

Potem je to minilo, moj tek se je umiril. Tekla sem le še bolj kampanjsko. Ko sva v svoje življenje sprejela Mokroliza, prvo leto skoraj nisem tekla. Najprej zato, ker me je privajanje nanj in ukvarjanje z njim izmozgalo, kasneje pa zato, ker njegove kosti in vezi še niso bile pripravljene. Ko pa je vse to štimalo, pa še vedno nisva mogla teči skupaj, ker je bil prepričan, da je treba zgrizti povodec, ki tako lepo poskakuje …

Potem sva le začela in je bilo fino – postal je moj prvi redni spremljevalec. Zaradi njega sem tekla tudi v vremenu in letnih časih, ko bi tek sicer črtala s seznama dnevnih aktivnosti. Tek z njim je drugačen – na začetku je več postankov (pisanje in branje sporočil, delanje kupčkov) in pa v ušesih nimam slušalk.

Lani spomladi sem se še udeležla polmaratona na Krasu in ga (z muko) pretekla, potem pa moj tek ni več stekel. Poleti je bilo prevroče, urejali smo nov dom … Šele jeseni, po selitvi, sem spet stekla, ampak ni šlo. Zato sem si pustila čas. Ko bom pri volji, pa bom. Tako ali tako vsak dan z Mokrolizom prehodim vsaj 5 km.

Potem so prišli prvi sončni dnevi, malo sem razmišljala, da bi … pa nisem. Motivacija pa se je le počasi naselila vame, ko sem brala objave blogerk, ki so se lotile 13-tedenskega programa teka za začetnike. Vztrajno me motivirata Jana (KLIK) in pobudnica Anita (KLIK) in občudujem njuno motiviranost, vztrajnost in predanost – in to ob treh otrokih!

Ko sem se le odločila, da bi pa tudi jaz prvič v življenju tekla po programu (in ker sem po dolgi tekaški pavzi spet med začetniki), sem seveda najprej hotela prebrati knjigo. Ob prvih pomladanskih temperaturah te knjige (KLIK) (ali sploh katere knjige o teku) ni bilo več najti v knjižnicah, pa sem naročila svoj izvod (KLIK).

V ponedeljek se je naposled le znašla v nabiralniku in zvečer sem že tekla. Sama, z glasbo in, kolikor se je le dalo, v naravi. Bilo je f e n o m e n a l n o. Pozabila sem že, kakšen intenziven občutek je, ko podplati mojih tenisk udarijo ob asfalt in se počasi začnem sproščati, ko pa se dotaknejo travnika, me narava poživi – podobno kot prvi požirek jutranje kave, le da tam poživitev prihaja iz telesa, pri teku v zelenju pa iz naravnost iz duše. Kar čutila sem, kako z mene po plasteh odpada teža – teža dneva, preteklosti … in kako sem lažja. Tako lahka, da sem med minutami hoje poskakovala in plesala (kar je moralo zgledati precej … hmm … milo rečeno nenavadno). Ampak moj telo si je zaželelo gibanja, duša je hotela biti igriv, norčav otrok, ki ni obremenjen z okolico. Poživljajoče in osvobojajoče.

Spodnje fotke pa so nastale včeraj, ko smo divjali po zelenici in pihali milne mehurčke. Odlične fotke je posnel Gospodar (ki je tudi tekal po zelenici med milnim mehurčki).

igrivo1

igrivo2

igrivo3

igrivo4

igrivo5

igrivo6

igrivo7

igrivo8

Nedeljska jutra & iskanje popolnega krofa

Rada vstajam zgodaj in po možnosti brez budilke. In rada imam delovne vikende – no vsaj delovne dopoldneve.

Hecno? Niti ne.

Dolgo sem se spraševala, zakaj včasih v soboto ali nedeljo dopoldne naredim več, kot sicer med tednom. Potem sem ugotovila, da sem bolj sproščena. Pokonci me ne vrže budilka. Gospodar poskrbi za Psa.

Pravzaprav rabim poskrbeti le zase, lahko sem ves dan v pižami1 in vem, da sta moja fanta nekje v bližini.

Zdajle, na primer, jaz srkam jutranjo kavico, za mano je že nekaj prevedenih odstavkov, vsake toliko pogledam skozi okno, da vidim, kako se kaj obnaša vreme, Gospodar in Pes pa se skupaj potikata po deželi sanj.

In celo razmišljam o tem, da bi pred kosilom šla tečt – razen včeraj, nisem tekla že kakšna dva tedna.

To me je zdaj pripeljalo do krofov – včeraj sem šla tečt, zato ker že dva dni jem krofe in sem se že sama počutila kot zamaščena napihnjena gmota. Še dobro je, da me je po nekaj zasopihanih in prešvicanih kilometrih minila želja po cvrtem testu, ker sem imela želodec kot kamen.

Prejšnji teden se mi je začelo luštati krofov in na srečo sta iz spodnejga nadstropja priromala dva prav slastna. V petek sva z Robustom popoldne skupaj sprehodila Žival in vmes šla še kupit krofe, da si jih res privoščiva. K sreči je vzel zadnje 4.

Zakaj k sreči? Krofi niso imeli okusa po krofih. Če sem dala v usta samo sredico brez sladkorja in marmelade, so imeli okus po …. belem kruhu. Groza. Z besedami Robusta: kot bi jedel bel kruh z malo marmelade.

In tako je šel Robust v izvidnico v spodnje nadstropje in prinesel užitne krofe.

Včeraj pa jih je kupil v pekarni. Bili so sicer boljši, ampak so bili premastni.

Skratka, ni nama uspelo kupiti taboljših krofov, zahvaljujoč donacijam iz enega nadstropja niže, veva, kje jih lahko kupiva, vendar sva se odločila, da je dovolj mastnega testa.

In bodo danes za sladico raje palačinke s čokolado in vročimi višnjami …

 nedelja1

nedelja2

nedelja3


  1. kar sem pogosto bila – potem pa je prišla Žival in na sprehode ga res nisem mogla vodit v spalni opremi