Vreme

Letošnja zima je prav hecna. Še bolj spremenljiva kot moje razpoloženje.

Najprej smo dolgo v jesen hodili naokrog skoraj v kratkih rokavih. Potem je sledil teden hudega mraza. Pa spet sonce in visoke temperature. Vmes nekaj dežja in megle, sivega neba, ki mi daje občutek, da je tako nizko, da sploh ne morem zadihati s polnimi pljuči1.

Vmes končno nekaj sončnih žarkov, potem pa sneg, ki je bil simpatičen le kakšen dan ali dva – dokler se ni spremenil v ledeno grozljivko. In če sem imela v turobni sivini občutek, da ne morem dihati, sem imela tukaj občutek, da sem obtičala in da se ne morem premikati izven hiše, ker bi se lahko poškodovala.

Potem se ves led spremenil v blato in ko se je blato skoraj posušilo, je spet padel sneg. In ko sva se en dan z Živaljo kepala in končno spet uživala v snegu ter se veselila zime, naju je naslednji dan zunaj že čakala pomlad.

Sicer sem njenega obiska zelo vesela in upam, da se ni le mimo grede oglasila, ampak da bo ostala. Po drugi strani pa razmišljam, kako mora biti to mešano vreme za živali – mi pač na poti ven namesto bunde vzamemo jakno ali pa si nataknemo tople škornje, kapo in rokavice.

Pikecu Črnemu se prav vidi, kako je konkretnih 10 stopinj sredi zime zanj pretoplo in sopiha že po nekaj deset metrih.

Jaz se trudim ne pritoževati glede vremena – ker je to naravnost nesmiselno, saj nanj nimam vpliva.

Res je – led je bil zelo nedobrodošel, ker so postali sprehodi nevarni. Druge vremenske okoliščine pa – treba jih je izkoristiti. Ko je sneg se kepamo2, v dežju si mislim, kako odporna sem na vreme, čofotanje po lužah in gazenje po blatu pa omogočita mojemu notranjemu otroku, da se malo izrazi, pa še Pikec Črni je tako simpatičen, ko ima glavo dvignjeno in me hoče gledat v oči, pa mora zaradi dežja mežikati.

Sonce je pa itak zakon 🙂

vreme1

vreme2

vreme3

vreme4

vreme5

vreme6

vreme7

vreme8

vreme9

vreme10

vreme11

vreme12


  1. ali od popka do grla, kot bi rekli na jogi 

  2. no, jaz mečem kepe Živali, kakšna pa prileti tudi v Gospodarja 

Kepa

Ko mi je danes popoldne Žival spet začela poskakovati okoli mize, me žalostno gledati in otožno strmeti skozi okno, sem spet spustila vse delo, se oblekla in ga zelo grdogledo pripela na povodec.

Ko sva sopihala po cesti navkreber sem bentila nad Gospodarjem1, nad Pesom Črnim2, spet nad Gospodarjem3 in nad Pesom Črnim4. Moja nejevolja je rasla, kot bi spustila kepo po hribu navzdol.

Ja, kar zasmilila sem se sama sebi, kako me Pes in Gospodar izkoriščata, kako se moj dan vrti le okoli pasjih sprehodovo in dela, kako me je narava zafrknila5 in spet nasula sneg6.

In med tem ocenjevanjem realnosti7, me skoraj zabriše po tleh, ker je hotel Peso Črni malo po svoje.

Pa se je le zgodil klik v mojih možganih – Pesota je treba malo zaposlit. Tako sva začela ponavljati vaje iz poslušnosti in mali je bil po nekaj ukazih kot prerojen – vesel, njegova pozornost je bila namenjena meni, mahal je z repkom …

Ko je začel jesti sneg, sem vedela, da bi bil vesel, če bi mu začela metati kepe. Spet sem se malo obrnila v minus – ah, brezveze, ko ga pa ne morem spustiti8. Pa se je izkalo, da je bilo na povodcu še bolj veselo, ker sem tekala z njim.

Bilo nama je noro lepo. Na poti domov sva našla še nekaj kep, srečala dva strica, ki sta malo prežulila Pesota, tekala po travniku navzdol …

Pa še tečna nisem več oz. kepa se je povsem raztreščila. 🙂

sneg1

sneg2

sneg3

sneg4

sneg5

sneg6

sneg7

sneg8

sneg9

sneg10

 


  1. ker ga še ni iz službe 

  2. ker je vlekel za povodec 

  3. ker se premalo ukvarja z njim – vsaj danes 

  4. ker še vedno ne kapira, da se na povodcu NIKOLI ne vleče 

  5. ja, prav mene 

  6. in to sredi zime! 

  7. ne, ne, ni šlo za samopomilovanje 

  8. ja, kot da vržem kepo dlje kot 8 metrov